Vsebina
Pretekle predstavitve
> samostojna razstava | 26. 5.–1. 6. 2022 | osmo/za (Slovenska 54, 8. nadstropje)
> samostojna razstava | 18. 10.–30. 11. 2022 | Xcenter, Nova Gorica
> samostojna razstava | 9. 12 2022.–8. 1. 2023 | Kulturni inkubator, Maribor
> konSekvence ≡ Fragmenti možnega ekosistema | 3. 3.─2. 4. 2023 | Cukrarna, Ljubljana
O projektu
Projekt ,ločene vrednosti raziskuje simulacijski potencial podatkovnih procesov, ki predstavljajo ključni element sodobnih kulturno-tehnoloških formacij. Digitalne podatkovne zbirke valujočo zveznost sveta abstrahirajo v simbolne zapise in objekte, ki naj bi omogočali natančno opazovanje, analizo in napovedovanje pojavov. Nasproti analognemu, pri katerem lahko variabilni impulzi zvezno prehajajo med kvalitativno različnimi mediji (npr. električna napetost v zvok), digitalno v prenose uvaja diskontinuiteto. Analogno računalništvo, ki je bilo do sredine prejšnjega stoletja vodilno in široko uporabljano tudi za modeliranje in napovedovanje naravnih pojavov, kot je plimovanje, je ob nastopu digitalnih tehnologij zatonilo – tudi zato, ker ni omogočalo primerljive natančnosti in ponovljivosti izračunov ter njihove neodvisnosti od fizičnih komponent.
A razvoj tehnologije od mehaničnega k računalniškemu oziroma prehod iz analogne v digitalno paradigmo ni jasen in premočrten. Po eni strani je bila digitalna logika prisotna že v na videz povsem analognih postopkih, kot sta recimo tkanje in kronofotografija. Po drugi strani pa se zaradi hitrosti, moči in energetske ekonomičnosti analognega računalništva zadnje čase razmišlja tudi o njegovi ponovni vpeljavi na področja, ki lahko prenašajo določen spekter odstopanj pri izračunih, kot sta recimo umetna inteligenca in strojno zaznavanje. Nekateri zato špekulirajo, da bo prihodnost računalništva bistveno bolj vpletala analogno, kot smo morda pričakovali do nedavnega.
,ločene vrednosti pojave v obliki digitalnih podatkovnih nizov s serijo prenosov med analognim in digitalnim ter signalnim in podatkovnim uporabijo za materializacijo podatkovnih modelov. Razstavljeni modeli niso v povsem arbitrarnem razmerju do digitalnih podatkov, na katerih temeljijo, a vez med njimi ne pretendira na enosmernost, neposrednost ali reprezentativnost. Tudi digitalni podatki so (zaradi npr. fizičnih lastnosti analogno-digitalnih senzorjev, ranljivosti podatkovnih serverjev, časovnih oken in spreminjanja medijskih formatov) namreč vse prej kot celoviti ali objektivni. Zato lahko digitalne podatke mislimo ne zgolj kot diskretna dejstva, ampak kot odprte dinamične materialne oblike.
Razstavni prostor zasedajo fosforescentni objekti in analogna projekcija elektronskega žarka z osciloskopskega zaslona, ki namiguje na izhodišče teh objektov. Projicirana krivulja je proizvedena s pomočjo posebej razvitega analogno-digitalnega orodja za signalno procesiranje, ki digitalne podatke iz simbolnega (CSV-) zapisa pretvarja v električno napetost. Takšna oblika omogoča analogno procesiranje signala in se v svoji pojavnosti približuje zveznosti, šumom in neponovljivosti fizičnih pojavov. Signal (podatki) se na osciloskopskem zaslonu prikazuje kot fosforne linije, ki se ob spreminjanju faznih zamikov zdijo kot različni zorni koti na posamezen tridimenzionalni objekt.
Na podlagi videoposnetkov tovrstnih osciloskopskih krivulj so bili v okolju za videogrametrijo, podprtem z AI, oblikovani 3D-modeli. Programsko okolje je linije samosvoje zaznalo kot tridimenzionalne objekte in v procesu ustvarilo globino, kjer je drugače ni. Ta transformacija ne temelji na perspektivičnem režimu vizualnosti, kot ga ponazarja camera obscura, temveč sloni na paralelnem razvoju “multistabilnih” podob in dimenzionalnega modeliranja, ki so vodili k razvoju računalniškega modeliranja in grafike. Njihove pomembne iztočnice Galloway locira v Braunejevem in Fischerjevem fotografskem grajenju modelov, ki je dajalo prednost vlogi podatkov, in v Willèmovih fotoskulpturah, ki pomnožujejo, zaobračajo in virtualizirajo gledišče, s tem pa “spreminjajo fotografijo v plastično umetnost”, ko jo širijo “preko neskončne mreže točk” [1] ter zavračajo časovno os v prid osi prostora.
Podatkovni modeli so bili v končni stopnji materializirani kot 3D tiskani objekti, ki ob sprejemanju in oddajanju svetlobe v svoji pojavnosti nihajo med virtualnim in fizičnim. Namesto semantične ali funkcionalne vrednosti podatkovnih modelov ,ločene vrednosti v ospredje postavljajo njihovo plastičnost in formativno moč, obenem pa modelirajo tudi potencialnosti analogno-digitalnih prepletov, ki jih podatki in impulzi prečijo v procesu.
[1] Alexander Galloway, Uncomputable: Play and Politics In the Long Digital Age, Verso, London/New York 2021, str. 37.
Galerija
Foto: Katja Goljat
Orodje za procesiranje signalov
Staš Vrenko je v okviru projekta razvil specializirano samostojno orodje, ki omogoča vzpostavljanje različnih analognih in digitalnih vmesniških strategij za procesiranje prosto dostopnih podatkov iz internetnih podatkovnih baz, namenjeno predvsem obravnavi časovnih pojavov. Orodje bo na voljo tudi drugim umetnicam in umetnikom za uporabo podatkov za sonifikacijo, osciloskopsko grafiko in voltažno krmiljenje elektronskih naprav. (Prva praktična predstavitev orodja je bila 21., 22. in 26. junija 2021 v osmo/zi.)
Foto: Matjaž Rušt
O umetniku
Staš Vrenko je umetnik, glasbenik in oblikovalec elektronskih instrumentov. Magistriral je na Oddelku za kiparstvo na ALUO v Ljubljani in za magistrsko delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Njegova umetniška praksa združuje različna polja umetnosti s poudarkom na raziskovanju zvoka, elektronskih medijev in tehnologij, kineticizma, naprednih izdelovalnih tehnologij ter performativnosti. V zadnjih letih se je predstavil z več samostojnimi projekti: Izdelave (P74, 2020), Plošča (Kino Šiška, 2019), Zanke v prenosu (osmo/za, 2018), Tehnike posvojitve (P74, 2017) in Veznik (MoTA, 2016). Razstavljal je tudi v okviru festivalov Agora Creative (Grenoble, 2019), Pixxelmusic (2019), MFRU_25 (2019), Kiblix (2017) in Svetlobna gverila (2015 in 2016). Sodeloval je tudi pri skupinskih razstavah: Galerija Vžigalica (2012), Galerija Škuc (2013), v sklopu projekta Liminale na U3 | 7. Trienale sodobnih umetnosti v Sloveniji (2013) in drugje.
Avtor: Staš Vrenko
Kuriranje: Maja Burja
Razvoj orodja: Staš Vrenko (koncept, programiranje), Gregor Krpič (izdelava vezja)
Tehnična pomoč pri izdelavi orodja: Luka Frelih
Tehnična podpora: RogLab, osmo/za
Zahvala: Tomo Per
____________________________________________________________________________________________________
Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost (pod okriljem platforme konS)
Projekt konS - Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij “Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture”. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
