IZLAND in jesusonecstasy: Soundlighter
Zvočno svetlobna instalacija
Instalacija vzpostavlja biotop v povratni zanki med tekočinami, vseprisotnim zvokom in breztežno svetlobo. IZLAND v realnem času mešata kemijske raztopine različnih gostot z barvili in prašnimi delci, ki jih potapljata v vodo in topita z alkoholi, ter pretakanje v akvariju projecirata v prostorsko komoro. Jesusonecstasy zajema svetlobni iznos in ga čez digitalni sintetizator zvoka pošilja nazaj v prostor. Zvočne frekvence v zaključeni zanki povzročajo vibracije tekočin. Celoten sistem je odziven na okoljske spremembe in prisotnost publike, ki vstopa v notranji prostor instalacije, zamejene s cilindrično projekcijsko površino. Posamezne materije v sistemu določajo valovne dolžine in hitrosti potovanja frekvenc. V vodi se zvok giblje s hitrostjo, ki je odvisna od gostote, pritiska in toplote; od slednje je odvisna tudi hitrost potovanja zvoka v zraku. S svetlobo je povsem drugače, kajti ona ne rabi nosilca (zraka), da bi potovala. V SoundLighterju se srečamo tudi s hitrostjo navideznega realnega časa, ki rabi mikro sekunde, da iz zajema kamere prepotuje pot v računalniški vmesnik. Realni čas ni realen, temveč se neprestano odmika, ne gre niti za realni prostor ali kot reče Virilo o hitrosti: “...to ni stvar projekcije objektov in podob, temveč gibanja in izginjajočih pokrajin.” (Virilio, Paul: Negative Horizon: An Essay in Dromoscopy, Bloomsbury Academic, 2008, stran 107)
Pretekli dogodki
- Soundlighter 2.0 | Festival Svetlobna gverila: Re:akcija 4 | Galerija Plevnik-Kronkowska, Razlagova ulica 9, Celje | 6. − 23. september 2016
- Samostojna razstava Soundlighter 2.0 | Prostor za sodobno umetnost Monfort, Portorož | 23. oktober − 15. november 2015
- Festival Lumina, Cascais, Portugalska | 11. − 13. september 2015
- Festival In/Visiblecities, Gorica, Italija | 3. − 7. junij 2015
- V sklopu Festivala Svetlobna gverila, Galerija Alkatraz, Ljubljana | 30. september − 8. oktober 2014
Koncept
Soundlighter je zvočno-svetlobni inštrument za prenos zvoka in svetlobe v realnem času, pri katerem skupek svetlobnih pogojev v instalaciji določa kar se sliši in ne kar se vidi. Instalacija med tekočino, vseprisotnim zvokom in breztežno svetlobo vzpostavlja biotop v povratni zanki. Pretakanje materialov avtorji zajemajo z visokoresolucijskimi kamerami in projicirajo na kupolo na vrhu instalacije, ta odbija svetlobo in jo razprši v prostorsko cilindrično komoro, po kateri so razporejene štiri linije fotouporov (LDR - light dependent resistor) deluje kot tipalo oziroma senzor. Občutljiv je na svetlobo, ki spreminja upornost v elektronskem vezju. Več svetlobe proizvaja večjo upornost in manjšo napetost, zaradi česar pri uporabi fotouporov v zvočilih več svetlobe povzroči višje frekvence.), ki opravljajo funkcijo tipal. Na svetlobo občutljivi upor ne določi intenzitete določene frekvence, temveč prevaja svetlobni iznos v obliko zvočnega valovanja (waveform) v realnem času. Vsak fotoupor je točka v času in vsaka linija fotouporov zareza v času. Sintetizacija zvokov ne temelji na aditivni sintezi, temveč na računanju upornosti v odnosu do lokacije in časa. Digitalni manipulator zvoka (Arduino) prevede svetlobno stanje v prostoru v zvočne frekvence, ki v zaključeni povratni zanki povzročajo vibracije na membrani in usmerjajo pretakanje tekočin.
Na podlagi lastnega sistema za mešanje kemijskih raztopin različnih gostot z barvili in prašnimi delci, ki se potapljajo v vodi in topijo z alkoholi, sta IZLAND zgradila kimatični tonoskop (Hans Jeny Moving Matter), da bi izrisovala fluidne vzorce in s tem napravila zvočne valove, ki tresejo membrano, po kateri se razprostirajo zvočne vibracije, vidne. Tonoskop ne povzroča konstantnih vzorcev, temveč vedno spreminjajoča se valovanja in neprestano prehajanje. Pri njunih »kemijskih poskusih« so ju doslej zanimala predvsem likovna oziroma barvna razmerja med tekočinami, tokratni vizualni iznos pa temelji izključno na svetlobnem učinku barvil, olj, tinktur ... Za delovanje instalacije sta pomembna predvsem dva vizualna dejavnika: močni kontrasti in dinamika oziroma hitrost gibanja delcev na tonoskopu, zato iščeta ostre svetlobne prelome med projiciranjem črne in bele svetlobe, kajti monotona in statična svetloba izenači upornost v vseh tipalih (fotouporih) in povzroči tišino. Zvok, ki ga slišimo v instalaciji temelji na razlikah in gibanju, mirovanje pa je za instalacijo podobno kot za žive organizme nemogoča ali mrtva situacija.
Zvočni in programski del instalacije je zasnoval jesusonecstasy na podlagi dolgoletnega razvijanja DIY sintetizatorjev zvoka. Postavil je sistem stodvajsetih fotouporov na štirih navpičnih linijah, po katerih je določil obliko valovanja osnovnega signala, ki se spreminja glede na svetlobo. Sistem deluje kot generator za obliko valovanja. Pri kodiranju posamezne barve zvoka je razpolagal s tridesetimi vrednostmi, ki jih sistem zajema s fotoupori, med katere je vštel tudi povprečne vrednosti med njimi, da je pridobil na resoluciji zvoka v času. Štiri navpične linije določijo štiri signale, ki so združeni v tonoskopu in zbujajo tekočino v gibanje. Hkrati se predvajajo kot zvočne frekvence na centralnem rotirajočem se Leslie zvočniku, v katerem se zvok odbija in razprši na vse strani komore. Zvočnik in odbojna kupola delujeta po sorodnem principu krožnega razprševanja zvoka ali svetlobe po celotni komori iz centra navzven. Poleg tega vsak posamezen signal predvajajo tudi iz zvočnika linearno od navpične linije fotouporov v smeri proti centru.
Mehanizem za sprožanje povratne zanke med zvokom in svetlobo, ki je glavna raziskovalna naloga v instalaciji, se stika s konstrukcijo v centru komore. Čeprav ne moremo govoriti o začetku ali koncu tega krogotoka, bi hipotetično lahko sprožili instalacijo iz točke mirovanja že z dotikom na vodni gladini ali osvetljevanjem fotouporov. Instalacija je odzivna, ker obiskovalci lahko v njej sprožajo reakcije, vendar njihova prisotnost ni bistvena za njeno delovanje. Sestavljena je kot samostojna živa tvorba, ki lahko stopi v dialog s človekom, vendar ta ni bistven za delovanje organizma.
Posamezni deli materije v Soundlighterju ločujejo temeljne razlike v fizikalnih lastnostih, ki določajo hitrosti potovanja zvočnega in svetlobnega valovanja. V vodi se zvok giblje s hitrostjo, ki je odvisna od gostote, tlaka in temperature. Od slednje je odvisna tudi hitrost potovanja zvoka v zraku, te hitrosi pa ne določata jakost ali frekvenca, temveč lastnosti zraka, ki se spreminjajo tudi s prisotnostjo publike. S svetlobo je v fizikalnem smislu povsem drugače. Ona ne rabi nosilca (zraka), da bi potovala. Kljub svetlobni hitrosti, se v SoundLighterju srečamo še z eno hitrostjo: hitrostjo navideznega realnega časa, ki rabi mikrosekunde, da iz zajema kamere prepotuje pot v računalniški vmesnik in določa tonaliteto zvočnega iznosa. V teh hitrostnih premikih se ne dogaja nič nadsvetlobnega, temveč same »podsvetlobne« hitrosti. Realni čas ni realen, temveč se neprestano odmika, ne gre niti za realni prostor ali kot reče Virilio o hitrosti: »... to ni stvar projekcije objektov in podob, temveč gibanja in izginjajočih pokrajin.« (Virilio, Paul: Negative Horizon: An Essay in Dromoscopy, Bloomsbury Academic, 2008, stran 107)
Besedilo: Ida Hiršenfelder
Soundlighter 2.0
Po več predstavitvah doma in na tujem so avtorji Gašper Milkovič Biloslav, Marko Vivoda (oba IZLAND) in Mitja Cerkvenik (jesusonecstasy) Soundlighter nadgradili s poudarkom na obogateni uporabniški izkušnji ter oblikovali verzijo 2.0, s katero se projekt predstavlja v vsem svojem potencialu.
Koncept verzije 2.0 ostaja zvest izvirniku, obiskovalec se ponovno sooča z neskončno povratno zanko zvoka in slike, zunanja podoba in uporabniška izkušnja pa sta v Soundlighterju 2.0 popolnoma prenovljena in prilagojena uporabniku. Tudi tokrat se na osnovi štirih svetlobnih senzorjev sintetizirajo štirje različni toni z razliko, da senzorji vzbujajo zanimivejše vizualizacije in so prijetnejši na posluh. Odsev svetlobe na valoviti gladini tekočine, ki tvori vizualizacije, se ponovno širi v različne smeri, avtorji pa te variacije izkoristijo v smotrni postavitvi senzorjev, tako da lahko zazvenijo tudi posamezni toni ali različne kombinacije med štirimi različnimi frekvencami. S tem dosežejo bolj raznoliko melodijo, ki se razvija glede na smer odseva v vodi. Tudi akordi, ki lahko nastanejo v različnih kombinacijah treh od teh štirih tonov, si sledijo tako, da ustvarijo napetost ali pa jo razpustijo. Ker avtorji želijo ohraniti organskost in se izogibajo prikazovanju simetričnih odsevov, ki so značilni za "cymatics", smeri odsevov niso nadzorovane.
Kompleksnejše in izrazito kontrastne vizualizacije tokrat izvirajo iz dveh projektorjev in se med seboj prepletajo, kar ponovno prispeva k bogatejši uporabniški izkušnji. Soundlighter 2.0 ohranja interaktivnost in obiskovalce spodbuja k aktivni bodisi igrivi bodisi raziskovalni vlogi. S svetilkami lahko obiskovalci s preprosto gesto usmerjanja svetlobnega žarka v senzorje prekinejo ali spodbudijo raznolikost vizualizacij in zvoka.
K sprostitvi pa pomembno prispeva širši prostor, v katerega je umeščena instalacija, saj le daljše in sproščeno doživetje obiskovalcu razkrije njen celoten potencial.
O umetnikih
IZLAND sta Gašper Milkovič Biloslav in Marko Vivoda skupaj razvijata nove pristope VJ-anja, v sami osnovi se distancirata od vse prepogostega digitalnega ustvarjanja le-te, ter se usmerjata v analogno izkušnjo, moderno tehnologijo pa uporabljata le kot orodje za čim boljšo reprezentacijo ustvarjenega. To ju na domačih tleh in v širšem evropskem kontekstu uveljavlja za unikatna in prepoznavna mlada slovenska ustvarjalca. Med številnimi udejstvovanji izpostavimo zgolj nekatere: oblikovanje vizualne podobe koncertov zasedbe Silence s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija (v Cankarjevem domu), ki so bili v polju koncertne produkcije pri nas po mnenju strokovne javnosti in publike označeni za najboljši dogodek leta 2012. Njuna sodelovanja s prepoznavnimi imeni v polju slovenskega glasbenega ustvarjanja nadaljujeta tudi v letu 2013, kmalu se javnosti namreč obeta ogled njunega sodelovanja z referenčno elektronsko zasedbo Random Logic (leta 2002 prejemniki 1. nagrade Radia France International za najboljšo elektronsko glasbo). Nastopila sta tudi na najpomembnejšem dogodku moške mode Pitti Uomo v Firenzah in na otvoritvi Kina Šiške v sezoni 2012/2013.
jesusonecstasy aka Mitja Cerkvenik je leta 2012 diplomiral na Fakulteti za računalništvo in informatiko z izdelavo sintetizatorja zvoka z MIDI vhodom in ritmičnega sekvencerja (ritem mašina). V zadnjih letih je ustvaril glasbo za gledališke predstave (Metamorfoze 1 in 2), kratke in dokumentarne filme (Umirajoča tišina, Zabijačka – oba nagrajena na kulturno umetniškem natečaju »Istria Nobilissima« leta 2007 in 2012). Glasbene spretnosti izkazuje tudi z remixi (Lollobrigida – zmagal na MTV natečaju leta 2009). Soustvarjal je tudi videospote za svojo glasbeno skupino »Sirote« (L'uvala della Morte – zmagal na natečaju »Istria Nobilissima« leta 2009). Trenutno razvija različne elektronske glasbene inštrumente in efekte, ki jih uporablja pri samostojnih nastopih. Zaposlen je v podjetju SMT (P&P group), ki izdeluje elektronska vezja. Živi in ustvarja v Kopru.
Zahvale
Andrej Koruza, Kaja Kisilak, Tim Marc, Robertina Šebjanič, Egon Stanič, Albin Cerkvenik, Samuel Simonovič, Marko srt. 22, Matija Milkovič-Biloslav, Jani Černe, Uroš Veber, Katerina Mirović, Ida Hiršenfelder, Miha Zupan, Borut Cajnko, Marko Kociper, družine Vivoda, Cerkvenik in Milkovič-Biloslav, Daniela Zajc, Nataša Pijaža, Lea Bradašević, Luka Kaše, Mateja Tomažinčič, David Malnar , ...
Produkcija
Ljudmila, Laboratorij za znanost in umetnost (zanj Tina Dolinšek) in Zavod Projekt Atol (zanj Uroš Veber). Koprodukcija Strip Core/Forum Ljubljana in Galerija Alkatraz.
Projekt je podprla Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo in Ministrstvo za kulturo RS.