Društvo LJUDMILA, Slovenska 54
OSMO nadstropje, Avtotehna

pošta: Rozmanova 12
SI-1000 Ljubljana
Slovenia
e: info@ljudmila.org
t: +386 1 426 9530
f: +386 1 426 9531

pon,tor,čet,pet 9h-14h
vstop prost

Sintrop

Dan Adlešič: Sintrop
Potopitvena avdiovizualna postavitev

7. – 17. november 2018 @ osmo/za, Ljubljana

Sintrop cover.jpg

Sintrop je potopitvena avdiovizualna instalacija, v kateri avtor obravnava partikularne fizikalne fenomene, ki izhajajo iz pojavov reda in kaosa oziroma sintropije in entropije. Pojav sintropije – naravne tendence prehajanja kaosa v red in robustnost industrijskih postopkov nad naravnimi surovinami Adlešič spekulativno interpretira in z različno uporabo elektronskih avdiovizualnih orodij raziskuje potenciale njihove performativnosti. Z obravnavo različnih viskoznih relacij med geološkimi pojavi in njihovo sodobno eksploatacijo, značilno za antropocen, spodbuja premisleke o omejenem roku uporabe narave, minljivosti vseh živih in neživih sistemov, geofizične, geopolitične, ekološke in kulturne krize.
Na presečišču medijske umetnosti in oblikovanja Adlešič vzpostavlja sintropijsko avdiovizualno okolje, preko katerega želi obiskovalce na ravni čutne zaznave spodbuditi k razmisleku o kompleksnosti odnosov in ontoloških sencah, ki definirajo čas, v katerem živimo.

Časovnica

  • Otvoritev postavitve: 7. november 2018 ob 20.00 @ osmo/za, Slovenska 54, Ljubljana (8. nadstropje)
  • Predavanje Andreja Detele: 8. november 2018 ob 19.00 @ osmo/za
  • Zatvoritev: 17. november 2018

Sintrop

Delo Sintrop Dana Adlešiča lahko mislimo preko Deleuzovega koncepta asemblažov oziroma Mortonovih hiperobjektov – objektov, ki so masovno distribuirani v času in prostoru. »Človeški hiperobjekt (v smislu geofizične vrste) je postal stroj za ustvarjanje hiperobjektov,« pravi Timothy Morton in nadaljuje, »hiperobjekti so "hiper" v odnosu do drugih entitet, ne glede na to ali so proizvedeni neposredno s strani človeštva ali ne.«1 Hiperobjekt je lahko črna luknja, biosfera, sončni sistem, lahko je produkt neposredne človeške proizvodnje kot npr. stiropor in plastika, ali pa je rezultat vseh drugih hiperproizvodnih procesov mašinerije kapitalizma (globalno segrevanje, vremenske fronte …). Hiperobjekti niso povezani samo z ekološko krizo, ampak bi njihov obstoj moral opozarjati človeštvo tudi na vsa ostala eksistencialna vprašanja in krize, ki se pojavljajo v odnosu do stalnih prerazporejanj in preoblikovanj političnega, socialnega prostora (ki nikoli ni bil zgolj človeški).

Živimo v neustavljivi degradaciji planetarnega ekosistema, pulziramo v temni ekologiji radikalnih okoljskih, družbenih ter kulturnih preobrazb in se nahajamo v zanki pojavov reda in kaosa oziroma sintropije in entropije. »Ekološka ozaveščenost je povratna zanka, človeško posredovanje ima takšno obliko zato, ker so biološki in ekološki sistemi povratne zanke. Navsezadnje, da bi lahko sploh obstajale, morajo entitete privzeti obliko povratne zanke. Takšna oblika obstoja pomeni, da živimo v končnem in krhkem vesolju, v svetu, v katerem so objekti potopljeni v skrivnostne hermenevtične oblake nepoznavanja. /…/ Obstajajo pa tudi negativne povratne zanke, ki nižajo intenziteto tistih pozitivnih. Le-te srečujemo v entitetah kot je globalno segrevanje, entitetah, katerih časovne lastnosti sovpadajo s človeško začasnostjo.«2
Dan Adlešič v Sintropu spekulativno interpretira pojav hiperobjektov preko prikaza robustnosti industrijskih postopkov nad naravnimi surovinami, katerih eksploatacija je del negativne povratne zanke ali entropično-sintropične zanke, v kateri smo "zataknjeni". Z obravnavo različnih viskoznih relacij med geološkimi pojavi in njihovo sodobno eksploatacijo, značilno za antropocen, spodbuja premisleke o omejenem roku uporabe narave, minljivosti vseh živih in neživih sistemov. Gre za prikaz procesa eksploatacije "kamnine", stare milijone let, s strani industrijske sile. Prostorska postavitev obsega laserski žarek, ki potuje po skalnati strukturi. Le-ta vsebuje mineral fosfor, ki je sposoben zadržati in kratek čas oddajati svetlobo, ko je osvetljen z laserjem. Poleg črtastega snopa laserja, različni avdiovizualni viri – posamezno oblikovani svetlobni in skulpturalni objekti, sprožajo avtomatizirane serije avdiovizualnih informacij.

Sistem Sintropa sestoji iz bazičnih sintez avdiovizualnih informacij, posnetih in moduliranih elektronskih vibracij, zvočnih naprav Sintropa (laser, bliskavica, zvočnik) ter zvočnih samplov (video igrica Half – Life idr.). Potopitvena postavitev lahko na recepcijski ravni nakaže območje frakture znotraj živih in neživih delcev narave in družbe, zato se v njeni prototipski simulaciji, postopek sintranja "kamnine" dogaja na obrobju zaznavanja. Sintrop je tudi testno okolje, ki ni rezultat natančnih znanstvenih raziskav ali eksperimentov na presečišču znanosti in umetnosti, temveč je posledica prenašanja estetske izkušnje na recepcijsko raven subjekt/gledalec in objekt/umetniško delo; obiskovalce želi na ravni čutne zaznave spodbuditi k razmisleku o kompleksnosti odnosov in ontoloških sencah, ki definirajo čas, v katerem živimo. Združujoč produktno oblikovanje ter estetiko digitalnega oblikovanja je Adlešičev Sintrop nekakšen distopičen resonator toka avdiovizualne koreografije, ki odkriva možne pejsaže prihodnosti.

V medijsko posredovanem svetu lahko Sintrop dojemamo kot mentalni objekt, ki svoje meje vzpostavlja na avdiovizualni morfologiji med tu in tam, v razpoki med sedanjostjo in prihodnostjo oziroma v pre-izpraznjenem času in prostoru post-vsega. Sintrop zato liminalno zamaje krhko razmerje med fiktivnim in realnim, simulacijo in mimetičnim posnemanjem – saj določilo o njuni razmejitvi še vedno predstavlja temelj družbenega, kulturnega, ekološkega, ekonomskega in "hiperobjektnega" reda?

Lenka Đorojević

1Timothy Morton, Hyperobjects: Philosophy and Ecology After the End of the World, Minneapolis in London: University of Minnesota Press, Minneapolis, London, 2013, str. 10.
2Timothy Morton, What is Dark Ecology?, 2015, dostopno na http://www.changingweathers.net/en/episodes/48/what-is-dark-ecology; pridobljeno 31.10.2018.

O avtorju

Dan Adlešič (1990) je multidisciplinarni umetnik in produktni oblikovalec, ki pogosto eksperimentira z različnimi materiali, tehnologijo in koncepti fikcije. Diplomiral je na ALUO in v tem času dobil ESSL Art glavno in dodatno nagrado. Magistriral je v letu 2015 na Design Academy Eindhoven smer Contextual Design s projektom Electricity is just like ... WOAH!, ki je bil pozneje predstavljen s strani vodilnega nizozemskega konceptualno oblikovalskega studia Makkink & Bey na bienalu arhitekture in urbanizma v Shenzhenu, Kitajska in v galeriji Ram v Roterdamu. V letu 2016 je projekt predstavil v obliki razstave v večjih galerijah po Evropi, kot na primer Rossana Orlandi v Milanu, Helsinki Design Museum in pa tudi kot performans v galeriji Palais de Tokyo v Parizu. V istem letu je imel samostojno razstavo Fikcija kot funkcija v Kinu Šiška, Ljubljana, razstavljaj je tudi na več kot 30 skupinskih razstavah doma in po svetu. V letu 2017 je sodeloval pri Bienalu oblikovanja BIO25 v Ljubljani, kjer se je razvil predhodnika instalacije Sintrop, ki je bila razstavljena v Županovi jami.

Avtor: Dan Adlešič
Kuriranje in besedilo: Lenka Đorojević
Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost (zanj Tina Dolinšek)
Zahvala: Muzej za arhitekturo in oblikovanje - MAO, Andrej Detela, Tit Briški, Alja Lucian, Samson Kamnik, Mizarstvo Vraničar, Tilen Sepič, Polona Torkar, Miha Kelemina in Bojan Stefanović.

Projekt je del mreže EASTN-DC, ki je sofinancirana s strani Evropske Unije, program Kreativna Evropa. Projekt je podprl tudi Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana.

Eu flag creative europe co funded pos rgb right web.jpg Eastn-dc.png