Voranc Kumar: Površina
Instalacija
24. - 28. oktober 2019 @ osmo/za, Slovenska 54, Ljubljana (8. nadstropje)
FB DOGODEK
Voranc Kumar se s projektom Površina posveča odnosu med telesom in računalniško grafiko. Na presečišču tehnologije in epistemologije raziskuje odnos, ki se spleta med človeškim telesom in računalniškim programom pri repliciranju vizualnih lastnosti kože (subsurface scattering).
Instalacijo sestavljata projekcija vrteče krogle, na kateri se izmenjujejo podobe kož in prikaz dejavnost algoritma, ki poganja projekcijo. Algoritem kot osnovo za simulacijo človeške kože jemlje slikovni material, ki je preko Googlovega iskalnika slik najden po geslih kot so skin, human skin, skin surface ipd. Izbira tiste podobe, ki jih za naš pogled prepozna kot objekt kože. V takšni situaciji podoba in koncept telesa namreč nista dana, ampak proizvedena s postopki digitalne tehnologije.
Koža deluje kot vmesnik, hkrati organski in digitalni. Digitalno tehnologijo lahko razumemo tudi kot zapis, ki se ponuja v branje bodisi stroju bodisi človeku. V tem je možno prepoznati podobnost digitalnega vlogi, ki jo zaseda telo v zgodovini vednosti o človeku. V primeru razvoja medicinske znanosti in kliničnih praks se je telo kot objekt vzpostavilo na podlagi odnosa zapisa in njegovega branja – površine znakov bolezni vi in uganke o bolezni ter njenih vzrokih, v primeru razvoja kazenskih in policijskih praks pa na podlagi razmerja med telesnimi znaki in delinkventnostjo.
Telo potemtakem ni univerzalna forma. Je rezultat konkretnih načinov interpretiranja in ekstrahiranja vednosti o globini telesa na podlagi površinskih znakov, kot so medicinska diagnostika, tehnike nadzora in nenazadnje tudi tehnologija računalniške grafike v svoji mimetični ambiciji.
Časovnica
odprtje: 24. oktober, ob 20.30
ogled: 25. - 28. oktober, 15:00 - 20:00
Digitalni obrok / Digital dish: Predavanje in voden ogled z avtorjem: 28. oktober, ob 19.00
Pretekli dogodki
- Mednarodni festival računalniške umetnosti MFRU, Maribor | 11. – 18. oktober, 2019 (kuriranje: Tjaša Pogačar)
- konS modul, Novo mesto | 5. – 24. julij, 2021
- konS modul, Velenje | 7. – 26. februar, 2022
Galerija
Foto: Katja Goljat
O delu
Voranc Kumar s projektom Površina raziskuje razmerje med telesom in tehnologijo. Zanima ga odnos med telesom in računalniško grafiko pri digitalnem repliciranju vizualnih lastnosti kože. Instalacijo sestavljata projekcija vrteče krogle, na kateri se izmenjujejo podobe kož in prikaz dejavnosti algoritma, ki generira projekcijo. Koža deluje kot vmesnik – hkrati organski in digitalni – ki posreduje odnos površine in globine ter vidnega in nevidnega. V tem je moč prepoznati podobnost med medijem telesa in medijem digitalnega, kar je tudi raziskovalno izhodišče projekta.
Človeško telo nikoli ni (bilo) zgolj človeško. Odnos med tehnologijo in telesom je razmerje, do kod seže določena tehnologija – hkrati kot prodor v telesno notranjost in podaljševanje telesa v zunanjost. Danes si na primer stežka predstavljamo telo, ki ne bi bilo vseskozi priklopljeno na naprave, ki posegajo vanj in spreminjajo njegovo delovanje. To je vsekakor situacija, ki poganja raznolične teoretske in umetniške ter utopične ali distopične imaginacije, ki pa ni brez dolge zgodovine. Spoj tehnologije in telesa je z vidika paleontologije in antropogeneze imanenten.
Človeški in s tem družbeni ter zgodovinski obstoj je, kot pravi Bernard Stiegler, organološki. Reproducira se s človeku zunanjimi tehničnimi in materialnimi organi. Marshall McLuhan je imel v mislih takšen obstoj, ko je rekel, da je tehnologija podaljšek telesa, ekstenzija organov. Deleuze in Guattari prav tako, ko sta pisala o kolektivnem telesu brez organov kot tehnološki reorganizaciji telesu lastnih in telesu zunanjih organov.
Takšna teoretska paradigma, ki se je pojavila šele z razvojem modernih elektronskih tehnologij, je hkrati še vedno del politične in umetniške paradigme, ki je sredi dvajsetega stoletja v središče postavila telo. Telo je postalo mesto upora in performativne konstrukcije ali dekonstrukcije identitete, kar se je zlasti odražalo v umetniških praksah performansa. Na drugi strani je Friedrich Kittler ob koncu stoletja in ob vse večjem prodiranju digitalnih ter mrežnih tehnologij v vsakdanje življenje svaril, da se pri raziskovanju medijskih tehnologij preveč ukvarjamo s telesom in premalo z njihovim elektronskim in softverskim delovanjem. S tem je napovedal paradigmo, ki je kasneje pri teoriji in razumevanju medijskih tehnologij – vsaj do določene mere – privzela primat.
Kljub temu, da ohranja imanentno razmerje med telesom in tehnologijo, se s projektom Površina Kumar izogne tako paradigmi, ki tehnologijo razume kot podaljševanja telesa, kot paradigmi, ki izhaja iz tehnomatematičnega razumevanja digitalnih tehnologij. Če se z instalacijo telo razdrobi na tisoče točk, ki jih tako stroj kot človek prepoznata kot objekt kože, se s tem razpršita tudi določen koncept telesa in določen koncept digitalne tehnologije.
Delo Površina izvaja epistemološko operacijo: digitalno procesiranje privzema kot aparat produkcije podobe, zaznave in interpretacije telesa ter ekstrakcije resnice iz telesa. Telo in tehnologija sta del iste epistemološke operacije, ki je tudi tisto, kar Kumarja v resnici zanima. Ekstrakcija resnice o telesu, kakor vemo iz zgodovine znanosti, je prediranje njegove površine – razpoznavanje znakov na površini telesa in povezava teh znakov z boleznijo in delikvenco ali biopolitičnim profiliranjem genetskih lastnosti. V tem smislu tudi rasizem izhaja iz razpoznavanja telesne površine in vzpostavljanja njegove rasno interpretirane globine. Za Kumarja telo potemtakem figurira kot zapis, podobno kot digitalno, ki prepoznava in replicira vizualne lastnosti telesa. Telo in njegova globina je zgolj serija površin – in takšno je tudi digitalno.
Iskanje skupnega mesta je tudi osrednji način, na katerega instalacija tematizira vez telesa in tehnologije. Kar pomeni, da je razmerje telesa in digitalne tehnologije podvojeno, hkrati je umeščeno tako znotraj digitalne tehnologije kot znotraj telesa – predvsem zgodovine telesa kot zgodovine interpretiranja površine s strani različnih epistemoloških aparatov. Kumar se tako ne ukvarja toliko s tehnološkim in družbenim prelomom, ki ga je prinesla digitalna tehnologija, niti s kontinuiteto te tehnologije z drugimi interpretativnimi aparati, ampak prej s skupno epistemološko osnovo. Zato je treba pri ogledu dela ozavestiti dejstvo, da avtor digitalne tehnologije ne prepušča poetični, kritični ali kakšni drugi rabi, pač pa vprašanju produkcije spoznanja. Objekt instalacije so posledično algoritmični postopki prepoznave (lastnosti) kože. Vprašanje, ki si ga zastavlja Kumar, je vprašanje, kaj je koža za algoritem – kako algoritem bere površino telesa.
Vidimo tisto, kar algoritem vidi za nas. Algoritem kot podatkovni repozitorij, iz katerega zajema podobe, uporablja Googlov iskalnik slik. Pri tem je iskanje zamejeno z gesli, kot so skin, human skin, skin surface itn. Podobe, ki jih vidimo, so projicirane z avtorjevo adaptacijo za možnost projekcije na vrtečo poloblo. Avtomatizirana zaznava, selekcija in projekcija Googlove kože je prilagojena parametrom, kot je na primer kontrast, ki pa jih predpostavlja sam iskalnik in njegova tehnomatematična koncepcija kože.
Morda vidimo pretežno belo kožo, morda vidimo pretežno zdravo kožo. Če je temu tako, potem vidimo, da je prepoznanje kože kot kože objekt produkcije in normalizacije – oziroma algoritmične pristranosti. Razvoj tehnomatematične logike digitalne tehnologije je seveda globoko spleten z družbenimi in s tem oblastnimi praksami v njihovih zgodovinskih artikulacijah. Vprašanja, ki jih odpira delo Površina se naposled iztečejo v vprašanje, kako razumeti odnos med oblastjo, v Foucaultovem širokem pomenu, in algoritmično tehnologijo. Kumar na vprašanje ne daje neposrednega odgovora. S tem, ko išče skupno epistemološko pozicijo telesa in digitalne tehnologije, skuša najti mesto, s katerega bi bilo možno takšno vprašanje, ki bo šele v prihodnosti dobilo vso svojo težo, šele zares postaviti.
O avtorju
Voranc Kumar je magister kiparstva in prejemnik akademijske Prešernove nagrade
ter doktorski študent filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegova praksa je razpeta
med gledališčem, vizualno umetnostjo in računalniško grafiko. Deluje pretežno kot
scenograf, avtor videa, vizualni umetnik in izdelovalec 3D scenografij in efektov. Javnosti se
je predstavil z več samostojnimi razstavami: Nekaj minut kasneje (2018, Galerija Škuc),
Krajine in zemljevidi (2018, Galerija P74) in Površina (2019, osmo/za).
Avtor: Voranc Kumar
Kuriranje: Maja Burja
Besedilo: Robert Bobnič
Prevod besedila v angleščino: Žan Korošec
Programiranje: Jurij Podgoršek, Luka Frelih
Zahvala: Tjaša Pogačar
Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost in Zavod Projekt Atol
Koprodukcija: MKC Maribor
Projekt podpirajo Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS in Ministrstvo za javno upravo RS. Projekt je del mreže EASTN-DC, ki je sofinancirana s strani Evropske Unije, program Ustvarjalna Evropa.
Projekt konS:: Platforma za sodobno raziskovalno umetnost je bil izbran na javnem razpisu za izbor operacij »Mreža centrov raziskovalnih umetnosti in kulture«. Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
