LUMEN

Dominik Mahnič in Matic Potočnik: LUMEN - Risanje v povečani realnosti

Otvoritev razstave Dominika Mahniča in Matica Potočnika LUMEN: Risanje v povečani realnosti, v torek, 17. januarja ob 20. uri v Galerijo Alkatraz.
17. 1. - 3. 2. 2012.

Luminiscenca ali svetilnost (krajše luma) je elektromagnetni pojav, ki ga digitalni mediji prevajajo iz stvarnosti v video projekcijo, jo zakodirajo v digitalne informacije in z različno frekvenco prevajajo gledalcu. V teh frekvenčnih fizikalnih mejah se nahaja naša zaznava svetlobe, ki jo interaktivna instalacija za risanje v povečani realnosti (augmented reality) razširja v tretjo in četrto dimenzijo, v prostor in čas. LUMEN je virtualni vmesnik, ki raziskuje polje razširjene realnosti, nosljive tehnologije in vizualizacije interaktivnih okolij. LUMEN sestavljajo optična očala z dvema kamerama, ki omogočata razširitev virtualnega polja in stereo sliko v dveh zaslonih za vsako oko posebej. Nastali sliki uporabnik v nevronski sliki v možganih s pogledom združi v eno samo. Očala vsebujejo čipe za prepoznavanje naklona glave in druge uporabnikove gibe. Povezana so s senzornimi napravami za sledenje prostorske in časovne dimenzije realnega gibanja, ki se prevajajo v virtualnost, da bi preko algoritemskega izračuna na novo skonstruirala prostor. Funkcijo sledenja pri instalaciji LUMEN opravlja „shackana“ igralniška senzorna naprava Kinect, ki jo je programer in soavtor Matic Potočnik povezal s programom, ki spada v polje fizičnega računanja (physical computing). Kinect sestavlja interaktivni fizični sistem, ki povezuje in nadzira fizično gibanje s programsko opremo. Avtorja za konstrukcijo sistema uporabljata odprtokodne tehnologije, tudi sama koda projekta je odprta za nadaljnjo uporabo in prilagoditve potrebam uporabnikov. LUMEN je sestavljen v operacijskem sistemu Lubuntu (Linux), v programskem jeziku C++, za delo s Kinectom pa sta uporabila knjižnici OpenNI in OpenCV za računalniški vid.

LUMEN je nadgradja interaktivne instalacije Digitalni sprej, ki jo je Dominik Mahnič razvil kot prototip digitalnega sistema za risanje. Uporabnik Digitalnega spreja je v rokah držal posebno razpršilo, ki je ob pritisku na kapico oddajalo infrardečo svetlobo, ta pa je signalizirala pozicijo spreja na projekciji. Sprej ni omogočal „elektronske pastoznosti“ barve ali presevnosti barve, ki je bistvena za vzpostavljanje likovnega polja, prav tako ni dovolj simuliral telesnega gibanja pri slikanju, saj se je izrisoval zgolj na dvodimenzionalni površini monitorja. Dominik Mahnič se v svojih delih nenehno ukvarja s poskusi razumevanja likovnega in slikarskega formalnega izraza (tudi svetilnosti) v luči sodobnih tehnologij. V enem izmed svojih video eksperimentov je postavil analogno video mešalko na žitno polje, da bi v nekajurnem posnetku napravil sodobno interpretacijo impresionistične slike. Pri tem eksperimentu je pomemben podatek, da značilna sončna svetloba impresionističnih slik ni bila naključje, temveč posledica razvoja tehnologije in uporabe cinka v slikarskih barvah. Podobno je svetlobne instalacije Dana Flavina narekovala popularizacija fluorescentnih neonskih luči ali razvoj filma in fotografije Svetlobno prostorski modulator Laszla Moholy-Nagya. Barve in uporaba orodij za slikanje torej niso povsem odvisne od slikarjeve svobodne volje, temveč so pogojene z razvojem tehnologij.

Kulturno okolje, ki pogojuje ideje povezane s konstrukcijo hologramskih, virtualnih in potopitvenih svetov je realni odmev zgodb iz kibernetičnega punka in znanstveno-fantastičnih filmov kot so Zadnji dnevi Kathryn Bigelow, Do konca sveta Wima Wendersa, Johnny Mnemonic, Minority Report in japonskih anime. Na prvi pogled je LUMEN tipičen primer virtualne realnosti, a pravzaprav gre za njen podžanr, ki ga imenujemo povečana realnost, saj spremembe gravitacijske zakonitosti virtualnega prostora, ki ga slikar med uporabo vmesnika konstruira, narekuje fizični način gibanja po prostoru. Orodje povzroča situacije v realnem prostoru, ki so posnetek virtualnega sveta in ne obratno. Ne gre le za aplikacijo, ki razširja določene dele realnosti, temveč za prilagojen vmesnik, ki je prvotno predstavljen v galerijskem kontekstu za uporabo slikarjem, njegova namembnost pa presega meje umetnosti, saj se potencialno lahko uporablja tudi v didaktične ali ljubiteljske namene.

Orodje upošteva temporalne lastnosti slike, ki jo lahko zamrznemo in ohranimo kot digitalno podobo ali pa jo pustimo na nivoju signala, pri čemer starejše slikarske poteze počasi zbledijo iz slikarske ploskve. Upošteva vsa tri telesna gibanja, ki so značilna za nanašanje barve na slikarsko površino: iz zapestja, iz komolca ali iz rame in je odvisno od ekspresivnih tendenc slikarja. Z vključevanjem telesnega (slikarskega) gibanja v elektronskem mediju, poudarja magične dimenzije elektronske dobe, ki se v svoji evoluciji vedno bolj približujejo realnosti. Projekt je 3D nadgradnja za slikarje nove dobe, ki klikajo z miško. Je naslednja stopnja v investiciji kibernetičnega telesa, ki je priklopljeno na brezžično komunikacijo med svojim telesom in vizualnim poljem.

Tekst: Ida Hiršenfelder