Stevan Kojić: Absurdni sistemi s samostojnim vzdrževanjem, predstavitev umetnika
Instalacija Absurdni sistemi s samostojnim vzdrževanjem se ukvarja z interpretacijo in morebitno zavajujočo reprezentacijo obstoječih gibljivih podob. Sistem s samostojnim vzdrževanjem neprestano procesira video posnetke z uporabo nizkotehnološke elektronike ter jih hkrati spreminja v nove vizualne in zvočne oblike. S sistemom, ki je kvazi-tehnološki in hkrati absurden, posredno poudarja nesmisle v določenih okoljih in družbenih odnosih, še posebej odnos med ekologijo in tehnologijo. V tem psevdolaboratoriju se okoli svoje osi počasi vrti bonsai. Drevešček je osvetljen z LED lučkami na podlagi principov hidroponike (gojitev rastlin v vodi). Intenzivna rdeča in modra LED svetloba oddajata točno tisti spekter svetlobe, ki je potreben za fotosintezo. Spletna kamera zajema rotirajoče se drevo in posnetek se predvaja na LCD zaslonu. Foto-uporniki, ki so pritrjeni na zaslon merijo količino svetlobe. Del te svetlobe se nato prevaja v utripajočo svetlobo na pleksi steklu, ki je obešeno na steni. Drugi del te svetlobe pa procesirajo svetlobni teremini in jo spreminjajo v zvočne motnje in prasketanje, ki jih oddajajo piezo zvočniki iz plastičnih pokrovčkov.
Video dokumentacija: http://youtu.be/gwgdMGz1K_Q Instalacija, mešani mediji (bonsai, zaslon, spletna kamera, računalnik, foto-upornik, svetlobni teremin, LED, pleksi škatla, plastični pokrovčki, miza, žice)
Stevan Kojić se je rodil 1973 v Kikindi. Diplomiral je leta 1997 na Fakulteti za likovno umetnost v Beogradu in leta 1999 magistriral na isti fakulteti. Od leta 2004 dela na Oddelku za nove medije na Akademiji za likovno umetnost v Novem Sadu. Temeljni Kojićev interes je raziskovanje odnosov med nizko in visoko tehnologijo, ekologijo in ekonomijo, zasebnim in javnim in podobno. www.stevankojic.org
Sanja Kojić Mladenov: Primeri medijske umetnosti (Novi Sad), predavanje
Medijska praksa v Srbiji se je začela v Beogradu, Novem Sadu in Subotici s konceptualno umetniško sceno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tovrstne prakse so zavzele pomembno pozicijo v srbski umetniški sceni v osemdesetih in še posebej v devetdesetih, v času vojne in političnih konfliktov z razširjenjem televizije ter komunikacijskih in informacijskih tehnologij. V teh letih so umetniki, umetniške skupine in aktivisti iz Novega Sada v sodelovanju z organizacijami za odprto civilno družbo ter kulturnimi in izobraževalnimi javnimi institucijami razvili raznoliko medijsko umetniško sceno. Medijske prakse v Novem Sadu so temeljile na želji po eksperimentu, raziskavah, razširjanju, sodelovanju ter izmenjavi znanj in izkušenj. To je povzročilo spremembe v umetnostni teoriji in kritiki, kakor tudi številne priložnosti za produkcijo, prezentacijo in hranjenje tovrstne umetnosti.
Sanja Kojić Mladenov (1974) je kustosinja, umetnostna zgodovinarka in raziskovalka v polju trenutne umetniške prakse, medijev in spola od leta 1995. Diplomirala je iz Zgodovine umetnosti na Filozofski fakulteti v Beogradu. Od leta 2006 vodi oddelek za trenutne umetniške razstave v Muzeju sodobne umetnosti Vojvodina – MSUV, Novi Sad. Bila je kuratorica Srbskega paviljona 54. beneškega bienala za sodobno umetnost leta 2011 z naslovom Svetloba in tema s simboli Dragoljub Raša Todosijević – dobitnik beneške UniCredit nagrade. Napisala in izdala je več kot 70 kritiških esejev, recenzij razstav in tekstov za razstavne kataloge, strokovne revije, knjige in elektronske medije, kakor tudi sodelovala pri znanstvenih raziskovalnih projektih in akademskih publikacijah. Je avtorica in kuratorica mnogih tematskih razstav in raziskovalnih projektov v Srbiji in v tujini. Sodelovala je pri številnih strokovnih simpozijih in na konferencah. Je članica mednarodne zveze AICA (International Association of Art Critics) in CIMAM (International Committee of ICOM for Museums and Collections of Modern Art). Od leta 2006 je tudi soustanoviteljica, članica ustanovnega odbora in kuratorica pri neprofitni organizaciji Zveza za vizualno umetnost in kulturo »Visart«, Novi Sad.