Besedilo članka v Sobotni prilogi Dela, 14.8.2010

Tabele, slike in podrobnejša pojasnila glej v Gospodarnost TEŠ6#Osnovni izračun gospodarnosti - primerjava dveh elektrarn.

Kot datoteka z originalnimi ilustracijami iz Dela: pdf

Mihael Tomšič

Termoelektrarna Šoštanj 6

Nesrečna zgodba zapoznele tranzicije

Škoda je s projektom TEŠ 6 že povzročena. Moje mnenje o ključnih vidikih projekta je: TEŠ 6 je gospodarsko tvegana; razvojno, ekološko in politično je nesprejemljiva investicija; dvorezne energetske prednosti pa je mogoče nadomestiti. Z ustavitvijo projekta lahko najdemo pot iz tranzicijskega močvirja. Je v nesrečni zgodbi seme napredka?

TEŠ 6 je politično nesprejemljiv

Kratko politično kariero kot minister za energetiko (1990–1992) sem nastopil kot dolgoletni opazovalec in javni kritik dogajanja v energetiki v realnem socializmu. Značilno je bilo razsipanje z energijo, povezano z okoljsko neodgovornostjo, na drugi strani pa se je elektroenergetika – po tedanji terminologiji – pojavljala kot »odtujeni center moči«. Za današnji čas in ta primer je ustreznejša nalepka »šaleška hobotnica«. Brez mreženja, družabnega in interesnega, ni države. Problem je, če si parcialni interes pridobi premoč nad mehanizmi, ki bi ga morali uravnotežiti.

Zgodovino delovanja šaleške hobotnice odlično povzema novinar Primož Cirman (Dnevnik, 6. 2. 2010); sliko dopolnjuje mag. Janez Kopač v pismu predsedniku vlade (priponka v članku Spopad Kopača in Rotnika, Delo.si, 22. 7. 2010). Dve najspornejši potezi diskurza, ki ga poskušajo vsiliti »elektrogospodarstveniki«, sta prepričanje, da so javna sredstva, ki so jim dana v upravljanje, za vedno njihova, in pri odločanju delitev na posvečene in neposvečene. Vse to – moč in način delovanja hobotnice, fevdalna zamejenost nadoblasti in odločanje, ki se skriva za kvazistrokovnimi argumenti in zanika javno pamet – je razdiralno za družbo in politično nesprejemljivo.

Kje in kdaj je tranzicija še enkrat zašla?

Del strukturnih odločitev smo prepustili EU. Že precej pred našim pristopom so se v Uniji opredelili za notranji trg z električno energijo in pri tem še vztrajajo. Zadnje razpotje, ki nas je pripeljalo do dileme TEŠ 6, je bilo ob zvodeneli reformi 2005–2006. Iz komisije pod mojim predsedovanjem, ki je obravnavala možno privatizacijo v elektroenergetiki, sta bila vladi 23. decembra 2005 predložena dva koncepta: ozko-globoka ali široko-plitva privatizacija. Ozko-globoki koncept sem podpiral z nekaj člani komisije (vidno: prof. dr. Ivo Lavrač). Iz privatizacije bi izločili tiste dele elektroenergetike, ki imajo naravno ali tržno rento (NEK in hidroelektrarne, zlasti dravske). Ničesar ne bi prodajali. Svež (zasebni) kapital naj bi globoko vstopil v nove projekte, kot je TEŠ 6. Drugi koncept so predlagali člani komisije, povezani z elektropodjetji. Finančni kapital naj bi vstopal z manjšinskimi deleži v podjetja, ki že obstajajo, in ne bi imel nikakršnega vpliva na gospodarjenje.

Formalno ni bil sprejet ne prvi ne drugi predlog. V praksi je neodločitev prinesla nadaljevanje fevdalizacije javne lastnine. Učinek dela komisije je bil več kot pičel. Prislužili smo si lep »boh lonaj«, jaz osebno še hospitalizacijo. Ker primernejši koncept ozko-globoke privatizacije de facto ni bil sprejet, bi vlada morala drugače poskrbeti za učinkovito in ustavno delovanje elektroenergetike. Pot v močvirje spoznamo po ključnih odločitvah. Dokler je bil direktor HSE mag. Drago Fabjan, je bila v igri različica z enoto velikosti 400 MW. V Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih v letih 2007–2023 piše: TEŠ 6, moč 600 megavatov (MW), investicijska vrednost 602 milijona evrov, vir: zasebna sredstva z možnostjo javno-zasebnega partnerstva.

Če bi zapisano ostalo okvir projekta, bi bil ta danes drugačen. Zlasti ne bi bilo sedanje predračunske cene: 1,2 milijarde evrov. Zainteresirani so se čim prej znebili predvidenih zasebnih investitorjev – realnih strateških partnerjev – zaradi »nacionalnega interesa«. Vsa tveganja projekta so preložili na javno lastnino, s katero razpolaga HSE, in z državnim jamstvom na državni proračun. Evropske banke zadovoljne na naš račun Dve evropski banki EIB (Evropska investicijska banka) in EBRD (Evropska banka za obnovo in razvoj) sta največja vira financiranja projekta. EIB naj bi prispeval 550 milijonov evrov, s pogojem državnega jamstva, EBRD pa skupno 200 milijonov evrov, od tega sto milijonov iz lastnega kreditnega potenciala, preostalo naj bi bilo skupno posojilo več poslovnih bank. Posojilo EIB miruje, dokler država na da jamstva, o čemer je treba sprejeti zakon. EBRD je naročila študijo pri podjetju Pöyry. Študija ni javna, so pa pricurljale informacije o ugotovljenih napakah in nerešenih vprašanjih projekta (glej članek Boruta Tavčarja, Delo, 14. 7. 2010).

Dobronamernost mednarodnih bank je pogosta samoprevara nerazvitih. Banke seveda niso dobrodelne ustanove. Ali so s TEŠ 6 zadovoljne zaradi nas ali sebe? Prva prioriteta bank ni korist odjemalcev, imajo višje prioritete: čim večje posojilo, strateški interes sponzorjev (bogatih držav) in zagotovljeno vračilo denarja, tudi če projekt bankrotira. Preverimo: posojilo je veliko (kljukica), dobavitelj opreme je iz Francije in Nemčije (ni govora o enakopravnih slovenskih protidobavah!, kljukica), prejemnik je državno podjetje, del posojila bo zavarovan z državno garancijo (kljukica). Tri točke so dovolj za zmago, projekt ustreza najpomembnejšim bančnim kriterijem, ne glede na učinke v Sloveniji. Študija podjetja Pöyry, ki jo je naročila EBRD, ostaja tajna. Verjetno ni brez strokovne vrednosti. Strokovnjaki pazijo na ugled in so vsaj med vrstice zapisali dejanske ugotovitve. Le natančen in javen vpogled bo pokazal realno vrednost študije in njihovo oceno projekta TEŠ 6. Verjeti prvemu in zadnjemu odstavku študije brez preverjanja vsebine je nevarno in neumno.

Kaj namesto TEŠ 6?

Diskusijo o možnem nadomestilu za TEŠ 6 moramo postaviti v evropski kontekst. Povezano elektroomrežje pokriva celotno kontinentalno Evropo. Prek slovenskega omrežja se na leto pretoči od šest do sedem teravatnih ur (TWh) električne energije, pretežno s severa in vzhoda proti Italiji. Za primerjavo: slovenska poraba je od 12 do 13 TWh, TEŠ 6 bi proizvedla okrog 3,5 TWh na leto. Ni ovir, da nekaj časa ali celo trajno uvažamo od dve do tri TWh. Točno stoodstotna samozadostnost je v odprtem gospodarstvu zagotovo napačna: če so pri nas razmere ugodne (pa niso), bi morali proizvajati več elektrike, kot je porabimo; sicer pa čim manj.

Kaj je strateška zanesljivost? Pri elektriki smo stoodstotno samozadostni; pri ogrevanju manj kot 40-odstotno, pri cestnem prometu pa praktično 0-odstotni. Življenje se nam bo razsulo, če izgubimo samo del preskrbe z gorivi za promet. Takrat elektrike ne bomo potrebovali niti pol sedanje porabe. Še najmanj koristne bodo ob kakšni katastrofi velike elektrarne, saj jih bo komet (?), potres ali sovražnik takoj uničil. (Kaj so realne grožnje in kaj posplošeno govorjenje o strateški odvisnosti in koliko stane zavarovanje?) Nekateri argumenti za TEŠ 6 so ozko strokovni. Že človek s povprečno izobrazbo in z malo pozornosti lahko ugotovi, kdaj in kdo ga vleče za nos. Današnji sistem preskrbe ne deluje brez večjih elektrarn, vendar so elektrarne z močjo nad 300 MW bolj problem kot pomoč. Danes v Sloveniji lahko izpade 300 MW, kar je okrogla velikost blokov TEŠ 4 in TEŠ 5, oziroma 345 MW (polovica) NEK. Izpad 600 MW bloka TEŠ 6 bo ob izpadu nemogoče nadomestiti. Stroški zaščite in potrebne rezerve zaradi velikosti bloka niso všteti v noben izračun. Ne v velike elektrarne, več bi morali vlagati v razvoj »inteligentnega omrežja«, ki omogoča preskrbo brez velikih elektrarn, samo iz razpršenih virov energije. Če upravičeno odmislimo NEK 2, nam še vedno ostaja veliko možnih energetskih nadomestil. V memorandumu Vlada naj spremeni smer energetske politike je predlagana varianta 2+2+1: TEŠ 7 na več goriv (plin in ostanki lesa) + učinkovita raba energije + obnovljivi viri električen energije. Predlog je realno izvedljiv.

Vsekakor mislim (moj ceterum censeo …), da je preštevanje možnih nadomestil koristno opravilo, ne more pa posameznik stresti iz rokava najboljše kombinacije. Upravičena je trditev: »Energetika je preveč resna zadeva, da bi jo prepustili samo energetikom.« Isto pa velja tudi za politike ali samozvane genije. Vzpostaviti moramo strukturo oblasti in dovoliti domačim in tujim podjetjem (to je gospodarstvenikom in inženirjem), da ponudijo različne dobro pripravljene variantne predloge. Splošno usmeritev mora dati slovenska država, na primer v nacionalnem energetskem programu, vendar ne na elektrarno natančno.

Gospodarska tveganja projekta

Šibka točka gospodarskih utemeljitev TEŠ 6 je, da računajo samo z najbolj ugodnimi okoliščinami. Bojim se, da študija EBRD/Pöyry tega ne izboljšuje. Tu bom s primerjavo pokazal, da je TEŠ 6 gospodarsko tvegana investicija. Tveganj se bančniki bojijo kot hudič križa. Brez državnih jamstev TEŠ 6 ni bankam dopadljiva »bankable« – za ta projekt ne bi mogli dobiti projektnih kreditov, pri katerih bi banka prevzela del tveganja za izgube. Neugodne razmere za TEŠ 6 niso v meglici prihodnosti, ampak so tu in sedaj. Opravimo preprosto primerjavo med TEŠ 6 in plinsko parno elektrarno Mellach 2 z močjo 2x415 MW, skupno 830 MW. Zračne črte med Šoštanjem in Mellachom je 70 kilometrov, poti po omrežju nekaj več. Obe sta nedvomno v istem (elektro)gospodarskem kotlu.

V primerjavi med elektrarnama (tabela: obratovalni stroški) je upoštevana predvidena cena premoga iz Velenja (2,5 evra/GJ), preostale cene so po osrednji evropski borzi EEX, in sicer za terminske pogodbe za leto 2011. Te so na 3. avgust letos bile: cena plina: 21,23 evra/MWh, emisijski kuponi 14,8 evra/t CO2 . O+V-stroški so prosto ocenjeni, malo prenizko za TEŠ 6, malo previsoko za PPE Mellach. Predpostavljeni izkoristki so malo pod garancijskimi: za TEŠ 6 42 odstotkov, za PPE Mellach 57 odstotkov.

Kot bonus upoštevajmo prodano toploto, ki jo bosta elektrarni oddajali v toplotno omrežje. Žal bo TEŠ prodal precej manj toplote kot Verbund-ATP, lastnik PPE Mellach, ker je pač širše območje mesta Gradec večje od Velenja. Ker nimam podatkov za izračun, ocenjujem: s prodajo toplote se stroški pri TEŠ 6 zmanjšajo za okrog tri evre/MWh, pri PPE Mellach pa za sedem evrov/MWh. Po tem je izračunu TEŠ 6 v rahli prednosti.

Tržna cena EEX za leto 2011 je 51,39 evra/MWh za pasovno električno energijo in 66,08 evra/MWh za vršno. Neznana podrobnost je, koliko lahko elektrarni pridobita s sistemskimi storitvami, in s tem, da proizvedeta čim več vršne energije. Ocenjujem, da so možnosti približno enake. TEŠ 6 zaradi svojega položaja v Sloveniji in potreb po sistemskih storitvah malo več pridobi pri tej komponenti, PPE Mellach pa je bolj prožna in bo bolje optimirala obratovanje. Usodni so kapitalski stroški

Za TEŠ 6 so usodni kapitalski stroški. Za TEŠ 6 s 600 MW je znana številka 1,2 milijarde evrov, a se bo gotovo še povečala; za močnejšo (830 MW) PPE Mellach pa je že dokončna cena 550 milijonov evrov. Specifična investicija je torej 2000 evrov/kW pri TEŠ 6, trikrat višja kot 663 evrov/kW pri PPE Mellach. Metode ekonomskih računov so različne. Dve večji skupini sta: finančni izračun, kjer sta ključna denarni tok in likvidnostni položaj podjetja, in izračun gospodarnosti, ki vključuje tudi širši podjetniški ali narodnogospodarski pogled. Za razlikovanje gospodarskega od finančnega izračuna uporabimo namesto izraza »obrestna mera« izraz »diskontna stopnja«, čeprav so nekateri računski postopki podobni. V vsem tem se seveda skriva še veliko računskih in konceptualnih podrobnosti!

Tu uporabimo skromno ocenjeno diskontno stopnjo osem odstotkov. Glede na pomanjkanje kapitala pri nas in glede na vse izgubljene priložnosti (»oportunitetni stroški«) bi bila utemeljena tudi višja številka. Obračun vsega, obratovalnih in kapitalskih stroškov, je v končni primerjalni tabeli. Izbira računske življenjske dobe 35 let je utemeljena z okoljskimi vidiki, na primerjalni izračun pa ne vpliva precej. Računska življenjska doba je upoštevana v anuitetnem dejavniku, ta pa je v območju nad 20 let zelo šibko odvisen od življenjske dobe.

Nadaljnjo podrobno tolmačenje odlagam na morebitno dopisovanje. Razprave so dobrodošle tudi na spletu (na strani Državljanski forum TEŠ 6, išči »gospodarnost«). Tam je usmeritev na računsko tabelo (.xls) izračuna. Morebitne kritike opozarjam, da izračun prikazuje negospodarnost projekta v razmerah, kot so sedaj. Prav mogoče je, da se bodo sedanje razmere nadaljevale v prihodnost. Na to opozarja več dejavnikov: visokih stopenj rasti gospodarstva ne moremo pričakovati še več desetletij, plin bo obdržal visoko konkurenčnost zaradi novih tehnologij, ki odpirajo prej neslutene vire, in, ne nazadnje, zahteve po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov se bodo še zaostrovale. Zakaj je pri naših projektih pričakovana izguba, v Avstriji pa delajo z dobičkom? In končno: verjetna gospodarska škoda projekta bo že v treh letih podvojila doslej proč vržen denar. Vsak nadaljnji evro, vržen v projekt, je dober denar, ki ga mečemo v brezno za že izgubljenim denarjem.

Projekt je okoljsko nesprejemljiv

Pristop, ki ga v analizah ponujata TEŠ in HSE, je strokovno nedopusten. Primerjajo sedanje stanje in navidezno izboljšanje, morali pa bi primerjati »ničelno varianto«, to je varianto brez investicije, in varianto z investicijo, lahko pa seveda tudi več konkurenčnih variant. Med temi bi morala biti tudi postopna opustitev sedanje proizvodnje, kar je smiselna ničelna varianta. Opustitev proizvodnje električne energije iz premoga do leta 2030 je realna prihodnost tudi za TEŠ 6. Omejitev dobro pozna vladni urad za klimatske spremembe iz lastnih analiz. Realna življenjska doba projekta je zato raje manj kot 25 let in ne 35 let, kar smo upoštevali zgoraj enako za oba projekta.

Kako naprej?

Okoljsko, razvojno in politično je TEŠ 6 nesprejemljiv. Gospodarsko je zelo tvegan, po podatkih, ki sem jih prikazal, čista izguba. Prispeva k preskrbi z električno energijo, vendar s problemi; ni optimalen in ni nujno potreben. Projekt si je nabral dovolj rumenih kartonov za izključitev.

Vprašanje energetske nadomestitve je manjši del problema. Vlada se mora pripraviti na izrek ljudstva: TEŠ 6, ne hvala! Morala bi že včeraj (najpozneje letos spomladi, ko je bilo dovolj resnih opozoril!) pripraviti izhodno strategijo za to krizo. Mehov (HSE) izračun škode ob ustavitvi projekta ni resen, morda bo navdih za naše odlične satirike. Treba je pripraviti operativne rešitve na gospodarskem, političnem in energetskem področju, zlasti: sanacijo razmerij z dobaviteljem Alstomom na več ravneh (državniška, podjetniška pogajanja z možnostjo odprodaje ali zamenjave napol izdelane opreme); prestrukturiranje HSE za povečanje preglednosti in odgovornosti, najmanj z delitvijo na več divizij, med drugim divizijo termoelektrarn, s popolnim lastnim obračunom pod resnim vladnim nadzorom, ter javno pregleden pretok denarja med divizijami (transferne cene), zlasti iz hidrodivizije (Drava, Soča, Sava) v interno subvencionirana podjetja; pospešene ukrepe za učinkovito rabo (električne) energije, obnovljive vire energije in prenos sredstev s projekta TEŠ 6 v podporo svetovno konkurenčnim inovacijam.

Dr. Mihael G. Tomšič je nekdanji minister za energetiko in nekdanji sodelavec IJS Centra za energetsko učinkovitost ter častni predsednik Slovenskega E-foruma, društva za energetsko ekonomiko in ekologijo.