Društvo LJUDMILA, Slovenska 54
OSMO nadstropje, Avtotehna

pošta: Rozmanova 12
SI-1000 Ljubljana
Slovenia
e: info@ljudmila.org
t: +386 1 426 9530
f: +386 1 426 9531

pon,tor,čet,pet 9h-14h
vstop prost

Powered by Ljudmila/Napisi

< Powered by Ljudmila

odprta družba

Pojem se zoperstavlja zaprti, totalitarni družbi in zavrača vsakršne nacizme, fašizme in diskriminacijo. V površni rabi deluje tudi kot sopomenka za zahodni tip demokratične ureditve. Milijarder George Soros (r. 1930), špekulant in dobrodelnež, se je za koncept navdušil že med študijem pri filozofu Karlu Popperju, ki je po vojni v Londonu izdal knjigo Odprta družba in njeni sovražniki (Open Society and its Enemies). Leta 1984 v Budimpešti ustanovi prvo izpostavo Fundacije za odprto družbo (Open Society Foundation), ki se razširi v mrežo pisarn po Srednji in Vzhodni Evropi ter Srednji Aziji. V Sloveniji Zavod za odprto družbo (OSI-Slovenia, po domače "Soroš") deluje od 1992 do 2000 in razdeli prek 25 milijonov dolarjev. Njegova poglavitna naloga je "selektivna marginalna podpora" dejavnosti na področjih, ki jim vladne službe ne sledijo ali naj vanje ne bi posegale. V modo pridejo izrazi kot sta 'civilna družba' in 'nevladna organizacija' (Stepančič: "Kdor je takrat vedel, kaj je NGO, je bil elita.").

Konec leta 1994 v okviru zavodovega internetnega programa vznikne Ljudmila, ljubljanski medijski laboratorij kot program, ki deluje pod njegovim okriljem vse do Sorosevega umika iz Slovenije.

strežniki in linije

Ljudmila poganja neodvisno in neprofitno internetno infrastrukturo, ki že od leta 1994 domuje na KUD France Prešeren. Odprta je za vse družbenokoristne in eksperimentalne uporabnike, razen za politične stranke in verske organizacije. Z najeto linijo je vključena v slovensko akademsko in raziskovalno omrežje ARNES in omogoča rabo državnega interneta tudi kulturnim in nevladnim organizacijam. Strežnike še danes uporablja nekaj sto organizacij in posameznikov. V 90ih je bilo zelo pomembno zagotavljanje dostopa do interneta prek telefonskega omrežja in gostovanje elektronske pošte, danes pa Ljudmilini strežniki večinoma gostijo zahtevnejše uporabnike, e-poštne sezname, spletne prenose in odprtokodne sisteme za upravljanje z vsebinami.

Sprva je uporaba strežnikov povsem brezplačna, od zaprtja Zavoda za odprto družbo - Slovenija pa se njihovo delovanje, vzdrževanje in razvoj financirajo s prispevki uporabnikov in javnimi sredstvi.

odprta koda

Deradikalizirano prosto programje (free software). Produkcijski in razvojni model, ki uporabnikom produkta omogoča dostop do virov, izvorne kode, skratka recepta, po katerem je narejen. Odprta koda je praktičen odgovor na očitke, da prosto programje vodi v komunizem. Novi izraz leta 1998 omogoči promocijo prostega programja znotraj računalniške industrije na osnovi pragmatičnih prednosti in ne več moralnih vrednot kot jih zagovarja Fundacija za prosto programje oziroma njen radikalni čelnik Richard M. Stallman.

Promoviranje metode odprte kode spočne poseben žanr - varjenje in distribucijo omejenih količin pijač z receptom vred (OpenCola, FREE BEER, Open Source Water ...), kar spominja na pojasnilo, da naj razumemo besedo 'prosto' v pomenu svobode govora in ne kot brezplačno pivo.

Ljudmila prosto in odprtokodno programje s pridom in veseljem uporablja, ga razvija in podpira lokalne skupnosti, ki vznikajo okoli posamičnih projektov (Linux/Apache, SLIX, Blender, MediaWiki ...), gibanja kot celote (Lugos, FSFE Slovenija ...) in prenosov na druga področja (licence Creative Commons, OpenStreetMap ...)

avtorska pravica

Oblika intelektualne lastnine, ki se ji ustvarjalec avtorskega dela v moralnem pogledu ne more odpovedati (vsaj v Evropski uniji ne), medtem ko sme svoje materialne pravice prodati zainteresiranemu kupcu. Ta mu navadno ponudi v podpis oderuško avtorsko pogodbo, ki od avtorja terja, da na kupca prenese "vse pravice enkrat za vselej in za vse primere". To v praksi pomeni, da delo še 70 let po njegovi smrti trži (založniška, glasbena, kulturna, kreativna ...) industrija, ki določa pogoje za vse nadaljnje rabe (distribucija, predvajanje, predelava...).

Digitalni nosilci in internet so bistveno pocenili in omogočili razmah kopiranja in širjenja avtorskih del, tako tradicionalni založnik in distributer izgubljata pomen. Industrije (filmska, glasbena, softverska ...) so ogrožene in prosto kopiranje ter deljenje avtorskih del kar vsevprek proglašajo za piratstvo.

javno dobro

Dela, dobrine ali storitve v javni domeni so v splošni rabi, sme jih uporabljati vsak ne glede na avtorsko pravico ali drugo lastništvo. Za razliko od 'metafizične' družbene lastnine, ima javno dobro svoje skrbnike in lastnike, ki pa se odpovedujejo razpolaganju v imenu uveljavljanja javnega interesa, skupne rabe in zagotavljanja enakega dostopa. Avtorsko delo postane javno dobro večinoma šele 70 let po avtorjevi smrti.

Copyleft licence

Označevanje avtorskih del s copyleft licencami (kopiranje dopuščeno) sporoča, da se avtor ne odreka avtorskim pravicam, ampak da ponuja svoje delo vsem v uporabo pod določenimi pogoji. Copyleft je tako hek v sistemu avtorskih pravic, ki za dosego svojih ciljev uporablja pravna orodja.

GNU GPL

Eden uspešnih modelov zagotavljanja odprtih vsebin izhaja iz ameriške anarhistične kulture in ga je v 80-ih letih populariziral Richard Stallman s projektom izgradnje operacijskega sistema GNU (GNU ni Unix). Leta 1989 je spisal splošno javno licenco GPL (General Public Licence), ki varuje vrednote hekerske kulture in dovoljuje spreminjanje in nadaljnjo distribucijo prostega programja v primeru, da tudi distributer uporabniku/kupcu zagotovi dostop do izvorne kode. Programje ni več odvisno od interesov izvornih avtorjev, ampak prosto ("Svobodno kot v svobodi. / Free as in freedom.") in odprto za nadaljnji razvoj.

logoti:

Creative Commons (CC)

Po vzoru softverskih prostih licenc v ZDA leta 2002 razvijejo paket licenc Creative Commons (CC), ki je prilagojen drugim področjem ustvarjalnosti. Avtorjem ponujajo paleto režimov (od zelo do nekoliko manj prostih) za kopiranje in nadaljnjo rabo njihovih del. Svetovna mreža organizacij skrbi za prilagajanje licenc lokalnim zakonodajam in ozavešča avtorje ter uporabnike. Od leta 2005 ustvarjalna gmajna deluje tudi v Sloveniji - zanjo skrbita Inštitut za intelektualno lastnino in Ljudmila.

Avtor lahko izbira med naslednjimi licencami:

  • "priznanje avtorstva" + "nekomercialno" + "brez predelav" (CC BY-NC-ND)
  • "priznanje avtorstva" + "nekomercialno" + "deljenje pod istimi pogoji" (CC BY-NC-SA)
  • "priznanje avtorstva" + "nekomercialno" (CC BY-NC)
  • "priznanje avtorstva" + "brez predelav" (CC BY-ND)
  • "priznanje avtorstva" + "deljenje pod istimi pogoji" (CC BY-SA)
  • "priznanje avtorstva" (CC BY)

viri:

ikone (bele ali transparent):

cybercafe

Leta 1991 odprejo prvi cybercafe v San Franciscu, ki postane pravi hit. Tri leta kasneje londonski ICA naroči umetniški dogodek, ki za tri dni prevzame obliko računalniško opremljene kavarne z internetnim dostopom. Prvi komercialni cybercafe se odpre v Torontu junija 1994. Spomladi 1995 ekipa Ljudmile v KUD France Prešeren vzpostavi eno prvih internetnih kavarn v Evropi, drugo pa uredi v prostorih Kluba K4 s pomočjo Študentske organizacije (ŠOU). Projekt spremlja tudi publikacija Very Cyber Indeed (VCI), ki pa iz pilotske nikoli ne preide v periodično fazo.

Dostop do interneta v obeh cybercafejih je prost in brezplačen, kar zavre razmah lokalne komercialne ponudbe. Ker pa v ZDA cybercafe razumejo kot komercialno dejavnost, mora Ljudmila Sorosevi fundaciji to dejavnost predstaviti kot "izobraževalni center za internet".

Nettime

Spletna skupnost teoretikov in umetnikov, ki od leta 1995 razmišlja o internetu, spletu in njunih družbenih implikacijah. Vzgoji žanr kritike interneta (net criticism). Člani si teoretska besedila izmenjujejo prek e-poštnih seznamov, srečanja v živo pa praviloma parazitirajo mednarodne festivale. Ljudmila je zraven od samega začetka in med 21. in 25. majem 1997 v Ljubljani gosti Lepotico in Vzhod (Beauty and the East), edino prostostoječo Nettime konferenco. Na njej sodeluje prek 120 udeležencev iz 22 držav, njenega pomena pa ne prekosi niti Manifesta, bienale sodobne umetnosti, ki ga Ljubljana gosti tri leta kasneje. V okviru Nettime skupnosti izide sedem ZKP (Zentralkomitee Proceedings) antologij, Vuk Ćosić souredi tri, od teh dve izda Ljudmila.

Leta 1997 Nettime skupnost nastopi tudi na kasselski documenti, enem najpomembnejših likovnih dogodkov na svetu, njeni e-poštni seznami pa postanejo pretesni za net.art intervencije, ki se nekaterim članom zdijo nadležne. Vznikne 7-11, nov e-poštni seznam, ki ga na svojem strežniku vzdržuje Ljudmila, administrira pa skrivnostna Keiko Suzuki. Umetniški eksperimenti so na 7-11 zaželjeni, sledi nekaj zelo živahnih mesecev. Danes je 7-11 čez rob polna spama, vztrajajo le najbolj neobčutljivi umetniki.

Mreža V2_East/Syndicate, Nettimeov akademski odvod, nastane že leto prej na konferenci Next 5 Minutes v Rotterdamu in služi kot poslovna povezava novomedijskih kulturnih delavcev Vzhodne in Zahodne Evrope.

net.art

Izraz, ki zaradi pike bolj spominja na ime datoteke kot pa na nov -izem, je rezerviran za dela ohlapno povezane skupine umetnikov, ki raziskujejo posebnosti internetne umetnosti (v nasprotju z umetnostjo na internetu). Heath Bunting, Vuk Ćosić, Jodi.org, Olia Lialina, Aleksej Šulgin in morda še kdo, so t. i. pionirji gibanja, ki ga leta 1996 ustoliči tržaška konferenca Net.art per se v Ljudmilini organizaciji, zakoličijo pa teoretske debate na e-poštnem seznamu Nettime (1997) in mednarodni kuratorski tečaji, na katerih ta "evropska net.mafija" rada sodeluje (Banff, 1998). Samozgodovinjenje net.artistov sprva odraža tudi ironičen odnos do lastnega položaja, ki pa se kasneje izgubi v posameznih karierah in akademskih obravnavah pojava.

internetna umetnost vs umetnost na internetu

Internet ni le novo produkcijsko in distribucijsko orodje, ampak s svojimi značilnostmi šele oblikuje in omogoča internetno umetnost. Ta je krhka kot je nestabilen tudi internet - nesnovna, servirana na uporabnikovo zahtevo, odvisna od delovanja strežnikov, brskalnikov, vmesnikov, hitrosti povezav in nenazadnje, od elektrike. Obvladovanje produkcijskih in distribucijskih sredstev ter delovanje brez posrednikov sproži pri prvopristopnikih naiven, utopičen trenutek - vero v internet kot korekcijo umetnostnega sistema.

Ljudmila k problemu pristopi smelo (gl. net.art) in didaktično - slovenske umetnike spodbuja k ustvarjalni izrabi interneta kot medija, ki presega golo predstavitveno orodje. Načrtno se tega loti Vuk Ćosić kot mentor v okviru projekta Internet Portfolio Sorosovega centra za sodobno umetnost - Ljubljana (1996-97).

ASCII-umetnost

Likovno upodabljanje s pomočjo računalniško izpisanih znakov (črk, številk, ločil ...), določenih s standardom ASCII (American Standard Code for Information Interchange). ASCII-umetnost sega v 60. leta, čeprav enak pristop zasledimo že v predvojni vizualni poeziji, kjer je osnovno orodje pisalni stroj. V desetletjih se razvije več slogov pa tudi pripomočkov za generiranje statične ASCII-umetnosti, ki je priljubljena med starejšimi računalničarji in igričarji. V 90-ih že velja za nostalgično izrazno sredstvo, čeprav internet v splošno rabo ponese emotikone, sličice iz nekaj znakov, ki ponazarjajo piščevo razpoloženje oz. določajo ton besedila.

ASCII Art Ensemble (Vuk Ćosić, Luka Frelih, Walter van der Cruijsen) deluje v letih 1998-1999 in razvije nova orodja za prikazovanje gibljivih ASCII podob na internetu. Nastane prek 20 konverzij, med njimi največ pozornosti zbudi Ćosićev Deep ASCII, legendarni pornocelovečerec Globoko grlo (1972) v ASCII zapisu.

wiki

Wiki je učinkovit strežniški sistem za skupinsko ustvarjanje in urejanje spletnih strani s spletnim brskalnikom. Ime izhaja iz izraza wikiwiki, kar naj bi v havajščini pomenilo 'hitro' in namiguje na hitrost in enostavnost uporabe. Eden najbolj razširjenih wiki sistemov je MediaWiki, ki poganja tudi Wikipedijo, spletno enciklopedijo, ki letos praznuje 10-letnico.

Ljudmilin programer Zoran Obradović sodeluje pri angleški Wikipediji in razvoju MediaWikija že od leta 2002, Ljudmila pa MediaWiki intenzivno uporablja kot delovno platformo, razvija pa tudi lastne razširitve zanj. Eden največjih izvirnih wikijev na Slovenskem je Culture.si, portal za mednarodno sodelovanje Ministrstva za kulturo, ki ga Ljudmila razvija od leta 2009. Vsebuje okrog 3.000 člankov o umetnosti in dediščini v Sloveniji ter okrog 1.500 fotografij in logotipov.

izobraževanje

Ljudmila je od samega začetka zavezana neformalnemu izobraževanju posameznikov. Sprva lokalne umetnike spoznava z internetom (Internet Portfolio, 1996-97), organizira tečaje rabe programja (HTML, Flash, Dreamweaver ...), gosti četrto iz serije mednarodnih video delavnic Crossing Over (1999), pripravi video delavnico za otroke s posebnimi potrebami (2001) in zgosti svoja opismenjevalna prizadevanja v projektu Mobilatorij, ki v letu 2002 obišče sedem slovenskih mest in občanom (s pomočjo sodelavcev iz Kiberpipe) ponuja številne brezplačne delavnice. Naslednje leto za zaposlene na Filmskem skladu RS organizira delavnico DVD Authoring.

Še danes na Rimski ulici potekata Digitalni obrok (Digital Dish), serija predavanj in predstavitev umetniških praks in izkušenih avtorjev (od 2003), in Prosto-vezje, program DIWO elektronike (od 2006). Pri obeh sodelujejo tudi Ljudmilini rezidenčni umetniki. Od leta 2009 potekajo intenzivni tečaji in delavnice pod skupnim imenom Izobraževalnice, ki segajo na področja rabe prostega programja (MediaWiki, Drupal, Pure Data, Blender, 3D tiskanje ...) ter aktualnih tem, povezanih z razvojem spletnih omrežij (ustvarjanje spletne identitete, upravljanje s spletno prisotnostjo, medijski govor ...). Vsako leto Ljudmila organizira ok. 20 izobraževalnih dogodkov, tudi v okviru poklicnega usposabljanja in Mreže multimedijskih centrov - M3C.


Pojmovnik za potrebe stenskih napisov za razstavo Powered by Ljudmila. Vire navajamo le kot referenco, ne bodo natisnjeni. Poglavitni viri so besedili Mihe Colnerja in Ide Hiršenfelder + Robertinini intervjuji, ki jih ne navajamo pri vsakem geslu posebej. V rabi epskega sedanjika in ne preteklika.