Oblikovanje: Tjaša Cizej

DATUM: nedelja, 2. junij 2024 | 17.00-19.30
LOKACIJA: Slovenska kinoteka
Vstop prost. Brezplačne vstopnice lahko prevzamete pri blagajni Slovenske kinoteke.

Digitalni obrok za zaključek ponuja poglobitev v osrednje teme letošnjega festivala Adela, obenem pa širi obzorja z drugimi mediji in predstavitvenimi formati. O tem, kaj se lahko naučimo iz dialoga s stroji in raziskovanja zgodovine računalništva, zakaj ni mrtvih medijev in kakšen ustvarjalni potencial ima tehnologija, bomo razmišljali v družbi izvrstnih medijskih arheologov Wolfganga Ernsta in Joosta Rekvelda.

V dvorani Slovenske kinoteke bomo predvajali Rekveldov najnovejši abstraktni znanstvenofantastični animirani film, meditacijo o materialnih procesih in časovnosti ter spekulacijo o tem, kaj bi tehnologija počela brez ljudi. Na film nizozemskega umetnika se naslanja tudi Ernstovo predavanje o pričetkih generativne umetnosti in informacijske estetike ter eksperimentiranju z analognimi napravami. Eden od utemeljiteljev medijske arheologije bo s pogledom v zgodovino pokazal na aktualnost analognega računalništva, o pristnosti in trajnosti tega medija pa se bo nato pogovarjal še z avtorjem filma.

Digitalni obrok je del Festivala generativnih umetnosti Adela.

Urnik

• 17.00 | Wolfgang Ernst: Mrtvih medijev ni (predavanje)
• 18.00 | Joost Rekveld: Mehanizmi, skupni različnim pojavom, #59 (filmska projekcija in pogovor)

O filmu

Joost Rekveld: Mehanizmi, skupni različnim pojavom, #59 (Belgija, 2023, 79 min., DCP)
Mechanisms Common to Disparate Phenomena, #59

V času hladne vojne in vzpostavitve prvih planetarnih nadzornih sistemov japonski znanstvenik pri delu z analognim računalnikom naleti na kaotične enačbe ... V tem iskrivem abstraktnem animiranem filmu ljudje, vesoljci in naprave nihajo med elektronsko živahnostjo in sanjami o nadzoru. Avtor poskuša računalniško tehnologijo njenih problematičnih izvorov osvoboditi tako, da ponudi glas ustvarjalnim silam, ki se skrivajo v njej.

Rekveld je vse podobe v filmu ustvaril z analognimi elektronskimi signali, pri tem pa je oživil »zastarele« računalniške principe. Pri ustvarjanju je uporabljal starodobno opremo, vključno z analognim računalnikom iz leta 1963, zgodnjimi sonarskimi in radarskimi oscilatorji ter izseki iz vojaških simulatorjev letenja.

Pripovedne elemente črpa iz znanstvenofantastičnih filmov iz obdobja hladne vojne, specifična estetika filma, ki spominja na zelo zgodnjo računalniško grafiko, pa je posledica navezovanja na radar in izrisovanja slike na televiziji s katodnimi cevmi. Podobe se postopoma razvijejo v organsko kaligrafijo, v kateri negativni prostor med vzorci postane eden od protagonistov. Podobnosti s pojavi, ki jih je ustvaril človek, sčasoma izginejo, film pa se razvije v neverbalno meditacijo o materialnih procesih, človeškem zaznavanju in časovnosti.

O predavanju

Foto: Damjan Švarc

Wolfgang Ernst: Mrtvih medijev ni. O aktualnosti analognega računalništva

Generativno umetnost in informacijsko estetiko pogosto povezujemo z računalniško ustvarjenimi, algoritemskimi upodobitvami, vendar se računalniške igre in računalniška grafika niso začele z digitalnim računalništvom. Nasprotno, izvirajo iz eksperimentiranja z analognimi napravami in mehanskimi ploterji oz. osciloskopi kot njihovimi vizualnimi vmesniki – iz praks pionirjev medijske umetnosti, ki jih dandanes ponovno odkriva umetniška medijska arheologija, kot je Rekveldov nedavni film Mehanizmi, skupni različnim pojavom, #59.

Z vidika zgodovine tehnologije in estetike medijev se analogni računalnik zdi »mrtev medij« (Sterling), ki ga je že zdavnaj nadomestilo digitalno računalništvo. »Radikalnejša« medijska arheologija pa analognega računalnika ne obravnava kot preprostega predhodnika digitalnega računalništva, temveč ga razkriva kot pristno in trajno, ahistorično alternativo – podobno kot pri njegovem tehnološkem dvojčku, modularnem elektroakustičnem glasbenem sintetizatorju. »Nemrtvi« analogni računalnik se vrača v sorodnih principih, kot so kvantno računalništvo, »nekonvencionalno računalništvo« ter umetne nevronske mreže za UI in »globoko« strojno učenje. Še bolj temeljnega pomena pa je, da kritika »digitalizacije« izhaja iz ponovnega spozna(va)nja analogne paradigme pri konceptih, kot so red, »kaotični« nered in nelinearnost mikroverzuma.

O avtorjih

Joost Rekveld je nizozemski umetnik, ki ga zanima, kaj se ljudje lahko naučijo iz dialoga s stroji, ki so jih izdelali. V svoji različici medijske arheologije raziskuje načine materialnega sodelovanja z napravami iz pozabljenih kotičkov zgodovine znanosti in tehnologije. Rezultate raziskav pogosto predstavi v obliki abstraktnih filmov, ki učinkujejo kot zunajzemeljske fenomenologije. S čutnostjo poskušajo doseči intimno in poosebljeno razumevanje našega tehnološkega sveta. Njegovi abstraktni filmi so bili prikazani na številnih prizoriščih in festivalih eksperimentalnega in animiranega filma po vsem svetu. Med drugim so mu posvetili retrospektivo v londonskem Barbicanu in na filmskem festivalu v Ann Arborju, leta 2017 pa je bil filmski ustvarjalec v fokusu na mednarodnem filmskem festivalu v Rotterdamu.

Dr. Wolfgang Ernst je redni profesor za medijsko teorijo na Inštitutu za muzikologijo in medijske znanosti Humboldtove univerze v Berlinu. Akademsko izhaja iz zgodovine in klasične filologije (latinska filologija in klasična arheologija), njegovo neizčrpno zanimanje za kulturne časovnosti pa ga je zbližalo s porajajočo se v tehnologijo usmerjeno »nemško šolo« medijskih znanosti. Akademsko zanimanje ga je od teorije arhiva in muzeologije vodilo do medijskih materialnosti. V središču njegovega trenutnega raziskovalnega dela so »radikalna« medijska arheologija kot metoda, epistemologija tehnológosa, teorija tehnične hrambe, tehnologija kulturnega prenosa, mikročasovna medijska estetika in njen kronopoetski potencial ter zvočna analiza z vidika medijske epistemologije.

Kolofon

Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost (2024)
Koprodukcija: Creative Coding Utrecht, Društvo humanistov Goriške, Slovenska kinoteka

S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Oddelka za kulturo Mestne občine Ljubljana. Gostovanje nizozemskih umetnikov sofinancira Creative Industries Fund NL.