Lenka Đorojević in Matej Stupica: Nevromat
Analogna intermedijska instalacija
Nevromat je serija dvanajstih enakih situacij, ki prikazujejo povprečno generično delovno okolje kognitivnega prekariata, čigar delo je vpeto v absurdno statično okolje komunikacijskega kapitalizma. Nezavedne geste, ki jih narekuje informacijska tehnologija, sprožajo ideološke operacije v časovno-prostorskem mediju, v katerem je čas čedalje bolj omejen, prostor pa čedalje bolj razpršen.
Fantazijo o obilju znanja in informacij sta avtorja razstave v tesnem sodelovanju z inženirjema Simonom Bergočem in Borisom Košakom, kiparko Nežo Jurman in zvočnim ustvarjalcem Stašem Vrenkom, ogulila do njenega bistva, do absurda, čigar želja je zaradi nezmožnosti njene zadovoljitve usmerjena v destrukcijo. Mehanizem za instalacijo je postavljen tako, da se bo tekom razstave delno samouničila in pokazala fragmentirane in rušilne rezultate prekomerne proizvodnje. Vseh dvanajst situacij je povezanih v centralno mrežo, ki sproža udrihanje kladiv po klonih.
Centralni operacijski center je kot spletno okolje, v katerega se vpenja vsaka izmed dvanajstih delovnih enot. Obiskovalec ali obiskovalka sta kot operater ali operaterka, ki nista zmožna nadzirati svojih dejanj, kajti vsak pritisk na tipko je rušilen. Edino sredstvo za upor in transformacijo inertne prekomerne proizvodnje in delovanja je radikalni izstop iz sistema in popolno nedelovanje.
Foto: Miha Peterlič
Vsebina
Pretekli dogodki
- Samostojna razstava v galeriji U10, Kralja Milana 10, Beograd, Srbija | 7. september – 13. oktober 2017
- Onkraj naše oble | 8. trienale sodobne umetnosti – U3, Moderna galerija, Ljubljana | 03. junij — 18. september 2016
- Samostojna razstava @ MoTA Point, Gosposvetska 12, Ljubljana | 19. 12. 2014 – 16. 1. 2015 | Otvoritev 19. decembra ob 20.00 | Vodstvo po razstavi in dražba knjig: 15. januar 2015 ob 18h
Katalog
O avtorjih
Matej Stupica (1987) je mladi slovenski trans-medijski ustvarjalec, ki deluje na področju zvoka, večmedijskih instalacij, scenografije in performativnih posegov v javni prostor. Diplomiral leta 2014 iz slikarstva z delom Pobeg iz Alkatraza. Od decembra 2006 do maja 2009 in od septembra 2010 objavlja v sobotni prilogi Dnevnika, Objektiv. Večinoma sodeluje pri projektih StripCora/Stripburgerja, Projekta Atol in Ljudmile, v zadnjem času pa ga pogosto srečamo tudi kot (so)avtorja gledališke scenografije. Razstavljal je na 8. slovenskem bienalu ilustracije, kjer je prejel Priznanje Hinka Smrekarja (19. november 2008) za časopisno ilustracijo. Januarja 2009 je prejel Nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje: za posebne umetniške dosežke v akademskem letu 2007/2008. V študijskem letu 2010/2011 je študiral na Akademiji VŠUP v Pragi v slikarskem studiu Jiříja Černickýjaa v okviru 3‐mesečne študijske izmenjave. Leta 2011 je prejel Prešernovo nagrado za slikarstvo, Univerze v Ljubljani. S projekti, intervencijami in razstavami sodeluje v prostorih po Sloveniji in tujini. Med drugim je bil del 7. Trienala sodobne umetnosti U3. Leta 2015 je za deli Nevromat in Monomat (z Lenko Đorojević) prejel nagrado OHO. Zadnje čase redno sodeluje z Akademijo za likovne umetnosti pri pedagoškem delu. Živi in ustvarja v Ljubljani.
Lenka Đorojević (1982) je prodorna ustvarjalka s področja grafike, scenografije, posegov v javni prostor in medijskih instalacij. Leta 2008 je diplomirala iz grafike na Akademiji za likovno umetnost, Trebinje, Bosna in Hercegovina. Istega leta se je dodatno izobraževala v Salzburgu na International Summer Academy of Fine Arts. Letos oktobra bo zaključila magistrski študij grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Zaključila je tudi dva letnika izbirnega predmeta scenografije na AGRFT v Ljubljani. Junija 2013 je končala Šolo za kustose in kritike sodobne umetnosti Svet umetnosti – Zavoda za sodobno umetnost v Ljubljani in bila sokustosinja zaključne razstave 4.4. v Galeriji ŠKUC. Od leta 2012 redno objavlja za kulturno redakcijo Radia Študent. Razstavljala in sodelovala je na neštetih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. S samostojnim magistrskim intermedijskim delom Kocka No. 837456‐9305.00, ki je bil v začetku leta 2013 razstavljen v Centru sodobnih umetnosti – Likovni salon v Celju se vse bolj uveljavlja tudi na področju novomedijske umetnosti. Nazadnje je z Društvom za zvočno in vizualno umetnost OFFTIR sodelovala na 7. Trienale sodobne umetnosti v Sloveniji z večmedijsko akcijo v javni prostor preko spletnega predvajanja v živo ‐Liminale. Leta 2015 je nastopila v skopu Lihtenštajnskega paviljona na Beneškem bienalu, v sklopu festivala Mesto žensk v Galeriji ŠKUC kurirala skupinsko razstavo CIK CAK (2015) in za deli Nevromat in Monomat (z Matejem Stupico) prejela nagrado OHO.
Edino nenasilno dejanje je nedelovanje
Nevromat je prostor, v katerem se izrazijo antagonizmi, ki jih proizvajajo s tehnologijo oplemenitena človeška bitij. Nova doba kulturne zgodovine ni več zaznamovana s protislovji med družbeno avtomatizacijo in individualno avtonomijo. Kulture, identitete in tehnologije ne gre več analizirati skozi perspektivo nasprotij med binarnimi dvojicami kot so na primer javno in zasebno, objekt in subjekt, človek in mašina, kajti uporaba tehnologije in vsestranski, večsmerni, neprestani preplet med človekom in strojem ne dopušča, da bi razmišljali o nasprotujočih si družbenih silnicah kot so na primer individualna svoboda v nasprotju z avtomatizirano odtujenostjo. Sodobni posamezniki in posameznice so nagnjeni k intimni uporabi tehnologije. Prilastijo si strukturne lastnosti avtomatizacijskih postopkov in jih spreminjajo v večplastne vmesnike za izražanje lastne avtonomnosti ali samoodločanja. S tovrstno uporabo tehnologoje se izraža postopek subjektivizacije in radikalno spreminja vloga telesa in stroja v življenjskih in delovnih razmerjih. Nedoločeno, improvizirano in zmedeno združevanje na videz ločenih kategorij, ki se preko nevronske mreže znajdejo v istem kontekstu, na skoraj istem mestu (samo en klik stran od česar koli drugega), ob skoraj istem času (odvisno od razredne pripadnosti, geopolitične lokacije, ki pogojuje pasovno širino za prenos podatkov) povzroča, da se na istem uniformnem mestu znajdejo vsebine (v spletnem vmesniku, nakupovalnem centru, v učilnici), ki imajo povsem različne genealogije ali tendence, bodisi politične bodisi znanstvene. Ravno zaradi uniformnosti vmesnikov, ki povezujejo nerazločno povezovanja med raznorodnimi silnicami, bi rada izrazila dvom v emancipacijski potencial tega združevanja, kajti dejanja in stvari niso to, kar se zdijo. Zasnova Nevromata, ki temelji na ponovitvah uniformnega delovnega okolja oziroma vmesnika za produkcijo prekarnega kognitariata, temelji na tovrstni ideji uniformnosti, ki se izraža v delovnih odnosih ne glede na “postrost” sodobnega nematerialnega dela, ki je zaznamovano s kratkimi impulzi pozornosti, neprestanim odvračanjem pozornostiin motnjami, skratka z multitaskingom. Morda lahko ravno v tej navidezni multipliciteti najdem najbolj vseprisotni antagonizem trenutnega časa, ki se močno izraža v vseh delih globaliziranega sveta ne glede na kulturno okolje. Ne govorim o univerzalnosti, temveč o despotizmu kapitalizma, čigar delovanje se vsiljuje ne glede na različne politične opcije, v katerega je zapakiran. Kot pravi Baudrillard je vsaka stvar ali odločitev del biznisa oziroma potrošniškega marketinga, čeprav vse zgleda kot da je politično. V tem kontekstu je politika postala zabava in biznis hkrati, medtem ko je znanost in umetnost postala komodificirana in popularizirana.
Morda ni naključje, da o umetniških multiplih na spletu lahko berem predvsem v kontekstu povpraševanja in prodaje kot o poceni in dostopnih, torej komodificiranih umetniških iznosih, ki simbolno (kapitalsko) vrednost in materialno (formalno) značilnost umetniških del prilagajajo potrebam trga. Čeprav priznavam tovrstno produkcijo kot legitimni del preživetvenih taktik umetnic, umetnikov in umetniških skupin in še zdaleč ne želim romantizirati neke simbolne vrednosti umetnine, ki ni bila, če smo iskreni, nikoli brez zveze s kapitalom, pa se mi zdi, da umetniške metode multipliciranja še zdaleč ne gre zožiti samo na prikupne, prenosne in dostopne potrošne izdelke. Učinek in namen multiplov je od instalacije do instalacije seveda različen. Pri švicarskem umetniku Zimounu gre na primer za iskanje zvočnega učinka, ki z mehanskimi sredstvi imitira naravo ter vizualnega učinka, ki imitira organsko migotanje in fizikalno valovanje. Tudi Nevromat je naravnan v iskanje zvočnega učinka. Namesto šklepetanja po računalniški tipkovnici, ki je značilno za hrup v delovnih enotah ali tovarnah kognitariata, odzvanja nepredvidljivo mehanicistično nasilje, ki ga proizvaja zasičenost z informacijami in neprestano in vedno večjo produkcijo. Kot pravi Bojana Kunst je to “radikalna potrošnja, ne v smislu denarja, temveč v smislu energije in človeških možnosti in dejanj, [ki] je v središču duha sodobnega kapitalizma, pri čemer je protestantsko askezo zamenjal imperativ (asketskega) užitka.”* V tej “radikalni potrošnji” tiči tudi temeljni absurd v instalaciji Nevromat, ki z mlatenjem po mavčevih odlitkih računalniških in pisarniških mašin povzroča postopno in vsaj delno samouničenje. Od instalacije ne bo po koncu razstave ostalo skoraj nič. Multiplov ne boste mogli kupiti. Nevromat upošteva konceptualno zgodovino multiplov, ki so se v šestdesetih pojavljali kot sredstvo za lingvistično dekonstrukcijo, ki odpravi razliko med označenim in označevalcem. Miza je prikazana kot najbolj mizasta miza ali tisto, kar ni sposobno subjektivizacije.
Srčika absurda ne tiči samo v tej skrajni neuporabnosti ali samoškodljivosti sistema, temveč tudi v vlogi in delovanju nevronske mreže, ki bedi kot nadzornik na sredini na katederski poziciji v prostoru. V prostor uvaja longitudinalno gledanje na mrežne povezave. Zdi se, da postavitev ne ustreza ideji o rizomatskem povezovanju, ki je značilno na primer za spletna okolja. Vendar, kot sem opisala zgoraj, gre pri tej večsmernosti povezovanja pogosto samo za navidezno odprte forme, ki še vedno sledijo povsem dogmatskim (uniformnim) znanjem. Centralna in katederska pozicija kontrolira in določa znanje posamezne delovne enote kot ideolog ali ideologinja v šolah, kot osrenji center moči in nadzora. Obiskovalkam in obiskovalcem, ki jim je načeloma poznana koreografija interaktivnih instalacij, bo jasno, da z nevronskim centrom lahko upravljajo odzivanje posameznih miz. V to igranje in zabavo je vgrajena zlovešča intenca, kajti nikoli ne vemo, kaj bo določeno delovanje sprožilo, prijetno brnenje motorja ali totalni kaos. V tipke je vgrajen rušilni potencial, ki ga ima nematerialna produkcija informacije, ne v moralističnem smislu, temveč iz želje, da se zaostri ideja o popolni redukciji prekomerne produkcije in radikalne potrošnje.
Navdušenje nad absurdistično literaturo Daniila Harmsa, skoraj sto let starih zapisov, ki so sprožili prva razmišljanja o instalaciji ter našli mesto v hekani telefonski centrali, ki se nahaja v galeriji kot ločen del postavitve, ni želja po obujanju absurdističnega gibanja, temveč težnja k vzpostavljanju antagonizmov v relaciji posameznika do dela in politične participacije oziroma postpolitične interpasivnosti. Postavitev elementov v galerijskem prostoru spominja na učilnico ali delovno okolje v kabinah (cubicle). Wikipedija mi pravi, da so ob prvem pojavu delavnih kabin in odprtih pisarn, v katerih so bili pisarniški delavci in delavke razporejeni v vrstah imenovali akcijske pisarne (action office). Enako kot za vzrejo živine, gre tudi pri zasnovi kabin za racionalizacijo s prostorom namesto za odprto ali nenadzorovano situacijo. Kabine naj bi omogočile maksimalno koncentracijo na minimalni kavadraturi in hkrati omogočale panoptični pogled od zgoraj, brez da bi se delavka ali delavec zavedala, kdaj ju kdo nadzira. Delovna situacija je kljub številnim možnostim zreducirana na elemente / vmesnike, ki so povsod isti.
Sistem Nevromat preverja rapoloženje sodobnega kognitariata v svojem delovnem okolju, ki se ravno zaradi navideznosti transformacij, neuresničljivosti avtonomije in nezmožnosti samoodločana počuti še bolj nelagodno, ujeto, omejeno, napeto in regulirano, kot če bi bila ta nezmožnost tudi transparentno izražena. Nevromat je sistem za sprožanje radikalne odgovornosti pri delovanju, kajti kakršno koli delovanje je nasilno in edini možni upor proti nasilju je nedelovanje ali delovanje brez nadzora (wúwéi).
Besedilo: Ida Hiršenfelder
Kolofon
Zamisel in izvedba: Lenka Đorojević in Matej Stupica
Multiplikacija in kalupiranje: Neža Jurman
Multiplikacija in motorizacija: Boris Košak
Multiplikacija: Blaž Božič
Ožičevanje: Simon Bergoč in Tina Dolinšek
Elektro-svetovanje: Brane Ždralo
Telefonija: Luka Frelih
Telefonija in montaža avdio knjige: Staš Vrenko
Miks audio knjige: Jure Gruden
Video: Guillermo Algora
Luč: Martin Lovšin Schintr
Besedilo in urednikovanje: Ida Hiršenfelder
Besedilo in prevod iz hrvaščine: Bojan Stefanović
Lektura: Miha Kelemina
Odnosi z javnostmi: Polona Torkar
Avdio knjiga Harms: Nejc Bahor, Blaž Božič, Primož Čučnik, Jasmin B. Frelih, Karlo Hmeljak, Željko Hrs, Dejan Koban, Marko Mlačnik, Tjaša Koprivec, Mira Lampe Vujičić, Ivan Lotrič, Dušan Merklin Mick, Ana Pepelnik, Tone Škrjanec, Polona Torkar in Andreja Štepec
DIY delavničarji: Urša Dolinšek, Polona Torkar, Nina Sever, Sara Šabjan, Julijan Strajnar in Tilen Nedanovski
Producenta: Uroš Veber in Tina Dolinšek
Zahvale
Katerina Mirović (Strip Core), Martin Lovšin Schintr (Gledališče Glej), Javno podjetje Snaga, Jure Sajovic, Mira K. Veljić in Stane Dežman (NAMA), Dario Sereval, Vito Pšeničny in Miha Bučar (Mestna občina Ljubljana), Alenka Miklavžin (Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano), Blaž Peršin in Martin Horvat (Mestni Muzej Ljubljana), Mojca Jan Zoran in Dušan Nelec (Slovenski gledališki inštitut), Marko Peljhan, Martin Bricelj Baraga in Neja Tomšič (MoTa), ...
Produkcija
Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost (zanj Tina Dolinšek) in Zavod Projekt Atol (zanj Uroš Veber).
Koprodukcija: Mota – Muzej tranzitornih umetnosti (1. postavitev) in MG+MSUM (2. postavitev)
Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo in Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana.