Ljudmila, Rimska 8
SI-1000 Ljubljana
Slovenia
[map]
t: +386 1 426 9530
f: +386 1 426 9531
e: info@ljudmila.org

pon,tor,čet,pet 9h-14h
vstop prost

Za živ(al)ce v realnem času

Za živ(al)ce v realnem času // Real Time Settings for Ner(d\ve)s

3.4. – 19.4.2012

Otvoritev razstev v torek, 3. april ob 20. uri

Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana.

REAL TIME SETTINGS FOR NER[D/VE]S
  • Base 8: Chris Sugrue, 2011 (USA)
  • BLOWER: Markus Decker, Karl Heinz Jeron in Us(c)hi Reiter, 2011 (IT/AT/DE)
  • Čas je denar: Društvo za domače raziskave, 2010 (SI)
  • Fikcija in izguba: Mirjana Batinić in Zoran Obradović, 2010/11 (HR/SI)
  • LUMEN - Risanje v povečani realnosti: Dominik Mahnič in Matic Potočnik, 2011/12 (SI)
  • △ Lacanoid: Žiga Kranjec, Igor Križanovskij in Urban Belina, 2011 (SI)
  • Karpetbeest: Luka Frelih, 2011/12 (SI)
  • Whatever Dance Toolbox: BADco. in Daniel Turing, 2011 (HR/DE)

Razstava Za živ(al)ce v realnem času ne temelji na razkrivanju kuratorskega izbora ali tematskega izhodišča, temveč predstavlja žanr programirane medijske umetnosti, ki izhaja iz odzivnih tehnologij. Dela povezujejo vsebine, ki so rezultat delovanja laboratorija za znanost in umetnost Ljudmila in njene mreže mednarodnih sodelavcev, sorodnih institucij in rezidenčnih programov za umetnike. Ljudmila povezuje raziskovalne prakse v polju tehnologije, znanosti, umetnosti in civilne družbe ter razvija in spodbuja uporabo in poznavanje odprte kulture, prostega licenciranja in programske opreme. Njeno delovanje je tesno prepleteno s poljem umetnosti, saj so umetniki, razvijalci, hekerji, programerji in računalniški inženirji, ki delujejo v njenem okviru, precej odporni na proizvajanje končnih izdelkov. Zanima jih prototipno razvijanje idej, ki bolj posegajo v raziskovanje poetike tehnoloških instrumentov, antropoloških vprašanj in futuristične fikcije, kot v polje praktične uporabe tehnoloških rešitev.

Razstava ni namenjena le konzumaciji, temveč interakciji, ki se vzpostavi samo, če smo v postavitve pripravljeni investirati svoja telesa. Odzivne instalacije simulirajo neposredno in živo delovanje samostojnih mehanskih enot, ki naslavljajo temeljna vprašanja zaznave, kognicije ali psihofizičnih stanj. Dela predvidevajo določeno mero navdušenja nad tehnologijami, ki ga lahko obravnavamo tudi kot fetišizacijo tehnologij (senzornih naprav, računalniških podatkov, programske opreme), za to da bi spodbudili igro, ki poteka med človekom, okoljem in računalniškimi vmesniki. Odzivne instalacije nam razkrivajo različne nivoje realnosti oziroma poteka časa, ki se vzpostavljata med vmesnikom in človekovo percepcijo. Realni čas je z vidika percepcije neulovljiv, zato zaznava poteka v dveh smereh: glede na binarno logiko programske opreme, ki simulira inteligenco, in glede na spremenljivko, ki jo v našem primeru zastopa obiskovalec. Nekatere zasnove so duhovito inovativne, a noviteta ni vedno njihov najbolj privlačni element. Ukvarjajo se tudi z oživljanjem zastarelih tehnologij in nekaterih že videnih umetniških izjav, da bi se izognili izpraznjenemu stremljenju po vedno novem in boljšem, in vnovič premislili vrednost tehnologije po meri človeka.

Med virtualnim in realnim prostorom in časom ni jasne ločnice, ki bi človeškim možganom sporočala razliko med snovnim svetom in svetom utvare. Verjamemo temu, kar vidimo. Tisto, česar smo navajeni sprejemamo za samoumevno. Absurdno samoumevnost na primeru ekonomije časa prikazuje interaktivni objekt Čas je denar, ki ga je s pomočjo Ljudmile projektiralo Društvo za domače raziskave. Zaznavo nenehno spremljajo motnje in popačenja, odvisna od izjemne prilagodljivosti očesa, ki jo v hologramskih delih izkoriščajo predvsem Chris Sugrue ter Dominik Mahnič in Matic Potočnik. Sugrue je sprogramirala vizualizirani sistem, ki preučuje negativni prostor med prsti, sledi gibanju dlani in rok, ter med njimi izrisuje igrive minimalistične vzorce, ki delujejo kot živi organizmi. Mahnič in Potočnik pa obiskovalca opremita z optičnimi očali in popolnoma potopita v virtualni vmesnik, ki omogoča risanje v obogateni realnosti. Vsaka nova izkušnja z odzivnimi sistemi sproži niz asociacij, spominov in naučenih sistemov kategoriziranja, ki jih izzivajo tudi dela Fikcija in izguba, BLOWER in Whatever Dance Toolbox. Batinić in Obradović uporabljata sistem sledenja gibanja po prostoru, ki se v polju umetnosti in interaktivnega oblikovanja pojavlja že od prvih začetkov razvoja senzornih sistemov. Umetnica in programer nas potisneta v neprijetno situacijo dezorientacije v prostoru, ki sproža srhljive občutke, da bi ustvarila trenje med željo po odkrivanju novega in strahom pred neznanim. Neznano dimenzijo razkrivajo tudi Decker, Jeron in Reiter, ki pretvarjajo statistične podatke najbolj pogosto iskalnih izrazov na spletnih brskalnikih v materialno obliko vetra, ki nas nedobrodošlo piha ob vhodu v galerijski prostor. V igro in akcijo nas zapletejo tudi BAD co. in Daniel Turing, ki razbijajo utečeno razumevanje koreografije. Orodje diktira nepredvidljive načine koordinacije v prostoru, ki telo osvobaja od naučenih gibov. Gibalne samoregulativne mobilne enote raziskuje tudi Luka Frelih s postavitvijo zverinic Karpetbeest, ki jih je natisnil z RepRap tridimenzionalnim tiskalnikom. Emancipacija tehnološkega uma je ena najbolj zapletenih ugank računalniške oziroma programske znanosti. Z idejo samostojne avtopoetične entitete ter fascinacijo nad inteligenco tehnologije se ukvarja delo Δ Lacanoid. Avtorji so zasnovali simulacijo človeku podobne pojavnosti, ki v zraku razstavnega prostora pušča vprašanje, koliko se konstrukcije zavedajo samih sebe, kaj sprožajo v zavesti obiskovalcev in kakšen prostor oblikujejo.

— Ida Hiršenfelder

Vsebina

Galerija fotografij:

  • Knjižni šprint, skupinsko pisanje kataloga ob razstavi v odprtokodnem spletnem okolju Booktype, fotografije: Helena Božič
  • Zaključek razstave, predstavitev kataloga, spisanega na knjižnem sprintu, performans Theremidi Orchestra: Antene ZA vse, fotografije:: Helena Božič

Dogodki v Galeriji ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana:

torek, 3. april

ob 19. uri

  • vodstvo po razstavi, vodita Ida Hiršenfelder in Robertina Šebjanič ob prisotnosti umetnikov
  • predstavitev orodja za plesno koreografijo Whatever dance toolbox, BADco.

ob 20. uri

  • otvoritev razstave Za živ(al)ce v realnem času
petek, 13. april

ob 18. uri

  • Digitalni obrok
  • Stevan Kojić: Absurdni sistemi s samostojnim vzdrževanjem, predstavitev umetnika
  • Sanja Kojić Mladenov: Primeri medijske umetnosti (Novi Sad), predavanje

petek, 13. april

med 15. in 18. uro

  • Knjižni šprint, skupinsko pisanje kataloga ob razstavi v odprtokodnem spletnem

okolju Booktype sobota, 14. in nedelja 15. april

med 11. in 18. uro

  • Knjižni šprint
ponedeljek, 16. april

ob 18. uri

  • Ustvarjalni ponedeljki Led Throwies, delavnico organizira Info Škuc

Mentorica: Robertina Šebjanič četrtek, 19. april

ob 19. uri

  • zaključek razstave
  • performans

Theremidi Orchestra:

Antene ZA vse

Tina Dolinšek, Luka Frelih, Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Saša Spačal, Borut Savski, Robertina Šebjanič, Matic Urbanija, Dušan Zidar

Dogodki na Ljudmili, Rimska 8, Ljubljana

  • Prostovezje: Srečanje 3D, redna srečanja skupnosti RepRap, Mentor: Luka Frelih, Sreda, 11. april, med 17. in 20. uro

Producent in koproducent

  • LJUDMILA - Ljubljanski laboratorij za digitalne medije in kulturo pri KUD F. Prešeren Trnovo


Organizacija in koordinacija: Robertina Šebjanič in Vladimir Vidmar

Koncept razstave: Robertina Šebjanič, Tevž Logar in Ida Hiršenfelder

Tehnična realizacija:Atila Boštjančič in Joško Pajer (Galerija ŠKUC)

Odnosi z javnostmi: Helena Božič in Vladimir Vidmar

Zahvala za tehnično podporo

  • KIBLA, www.kibla.org
  • Laboratorij za računalniški vid, Fakulteta za računalništvo in informatiko, Univerza v Ljubljani, www.fri.uni-lj.si
  • Galerija Kapelica / Zavod K6/4, www.kapelica.org
  • Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, www.aksioma.org