Matej Stupica in Jaka Berger – Brgs: Partíja
Interaktivna zvočna postavitev
Otvoritev postavitve: 21. december 2017 ob 20.00 @ OSMO/ZA, Slovenska 54, Ljubljana (8. nadstropje)
Ponovitve: 28. december 2017 ter 11., 18, in 25. januar 2018 ob 20.00
Partíja je interaktivna zvočna postavitev, ki posebnosti in principe igre kart (remi), igranja inštrumenta in glasbene improvizacije združuje v začasni performativni situaciji.
Sistem Partíje prek digitalnega vmesnika informacije, pridobljene iz igre kart, prevaja v partiture ukazov, po katerih različno oblikovani motorji igrajo na strune pianina ter tvorijo edinstven prostor za izvajanje glasbe v obliki namizne igre. Večplastna zasnova projekta tako obiskovalca postavlja v dve različni vlogi: kot udeleženca performativne situacije, v kateri kot poslušalec sledi igri in zvoku, ki ga igra narekuje, ali pa se sam udeleži igre in postane del (ne)predvidljive zvočno-interaktivne situacije.
Kakšen zvok ima tenzija med svobodnim igranjem in igranjem s strogimi pravili, tekmovanjem in nepredvidljivostjo, arbitrarnostjo in improvizacijo, so zasnovali Andraž Magajna, Jaka Berger Brgs in Matej Stupica, slednja pa razvila v sodelovanju z elektro inženirjem Branetom Ždralom in programerjem Maticem Potočnikom.
Pretekli dogodki
- Otvoritev: 21. december 2017 20:00 @ OSMO/ZA, Slovenska 54, Ljubljana
- Ponovitve: 28. december 2017, 11. & 18. januar 2018 in 25. januar 2019
- 15. junij 2018 AA EBU: @ OSMO/ZA, Slovenska 54, Ljubljana
- 19. – 28. junij 2018 @ Layerjeva hiša, Kranj
- konS modul, Xcenter, Nova Gorica | 7. julij – 7. avgust, 2021
Partíja: igranje ali igranje
Igra je operativni model, po katerem se znotraj določenih časovnih meja in pod določenimi pravili ustvari prostor, ki je zunaj običajnih družbenih, tehnoloških in kulturnih napetosti. Svet igre po mnenju Eugena Finka ni v primerjavi z drugimi stvarmi niti 'manj' niti 'več'; več je kvečjemu zato, ker je hkrati tudi manj. Svet igre je v mediju videza simbol sveta. /…/ Igra je po svojih kvalitetah, razpetih med popolno praktično nesmotrnostjo in, na drugi strani, redom in pravili, prispodoba kozmosa in predstavlja medij, znotraj katerega se vzpostavlja odnos posameznika do bíti, sočloveka in sveta. (Strehovec, Janez, »Igra kot igra«, v: Teorije igre pri Johanu Huizingi, Rogerju Cailloisu in Eugenu Finku, Študentska založba, Ljubljana, 2003, str. 354–355.)
Partíja je igra in igrišče za 2–4 igralce,16 elektromotorjev in strunsko mizo, ki združuje posebnosti in principe: igre kart (igra remi), igranja inštrumenta in glasbene improvizacije v začasni performativni situaciji. Igrotok se začne z zajemom podobe določene odvržene karte v igri. Digitalni vmesnik posreduje za vsako karto določen MIDI signal, komponiran v 4/8 taktu – ta v zanki narekuje vzorec delovanja mehaniziranih tolkalc na strunski mizi. Hierarhična moč posamezne karte definira ritmične interakcije, ki so komponirane v določeno partituro ukazov in na ta način sorazmerno vpliva na trenutno zvočno dogajanje.
Vsaka igralčeva poteza je zasnovana na predpostavljeni distribuciji možnosti, na tekmovalnosti, na odzivanju na soigralčeve poteze in glede na tveganje. Obnašanje in odzive igralcev med igranjem kart lahko primerjamo z glasbeno improvizacijo, v kateri so omenjeni odprti postopki osnova poteka komunikacije.
Partíjska situacija se odvija po matrici nepredvidljivih variacij človeških reakcij in njihovih naključnih rezultatov, ki skozi igro kart gradijo kontrolirano improvizacijo. Slednja je nadzorovana z vnaprej določeno partituro ukazov, ki si glede na zaporedje odvrženih kart v igri sledijo v neskončnih možnostih kombinacij in sovplivanj. Dinamika zvočnega dogajanja tako ni fiksirana, temveč se z vsako aktivacijo Partíje tvori edinstven sistem za izvajanje glasbe v obliki namizne igre.
Vsaka igra se giblje med dvema karakterističnima poloma: to sta pol domišljije in improvizacije paidia ter njemu nasprotni pol ludus, tj. težnja, da se spontanost omeji s pravili in konvencijami. Igra se igra na ravni nerealnosti, ki kot svojo najpomembnejšo kvaliteto vzpostavlja področje še ne ustvarjenega. Njena kulturološka moč je v tem, da prekinja kontinuiteto običajnih dejavnosti, uhaja iz realnosti v fikcijski prostor in čas in na ta način vzpostavlja svoj teritorij kot začasen, drugačen svet znotraj vsakodnevnega sveta. Večplastna zasnova projekta obiskovalca Partíje postavlja v dve različni vlogi: v vlogo udeleženca performativne situacije, v kateri kot poslušalec sledi igri in zvoku, ki ga igra narekuje, ali v vlogo udeleženca igre, ko postane del nepredvidljive zvočno-interaktivne situacije.
Partíjska situacija združuje izkustvene procese igre in njenega izvajanja ter v heterogeni prostor komunikacije oddaja zvok tenzije med svobodnim igranjem in igranjem po strogih pravilih, tekmovanjem in nepredvidljivostjo, arbitrarnostjo in improvizacijo. Je hibridni instrument ali celo sistem za izvajanje glasbe, ki se lahko uresničuje samo na ravni preigravanja oblik (Ibid., str. 358.).
V začasno vzpostavljenem prostoru igre zvok razpira časovnost kot motnja v hierarhičnih razmerjih, značilnih za našo realnost, v kateri kompleksne organizacije, sistemi in mreže vplivajo na vse bolj raztrgano prostorsko-časovno strukturo.
Partíja z različnimi uporabami medijev in tehnik prenosa digitalnih in analognih procesov povezuje različne intence v igri/igranju, ki omogočajo zvokovno in dogodkovno manipulacijo. Špekulativno s(t)imulira potencialnost procesov (re)produkcije, recepcije, participacije ter tako testira odnose med realnim in fikcijskim, družbenim in individualnim.
Besedilo: Lenka Đorojević
Galerija
O avtorjih
Matej Stupica je umetnik, ki ustvarja v različnih disciplinah sodobne umetnosti. Deluje na področjih vizualne umetnosti (slikarstvo, instalacija, ilustracija) in scenografije, elemente različnih praks pa združuje v svojih večmedijskih projektih. Leta 2014 je diplomiral iz slikarstva na ljubljanski Akademiji za umetnost in oblikovanje. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med drugim, Nagrado skupine OHO leta 2015 (v tandemu z Lenko Đorojević) za vizualno umetnost in dve priznanji Hinka Smrekarja ter posebno omembo žirije za ilustracijo. Od leta 2005 je razstavljal na več samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.
Jaka Berger – Brgs je eden najdejavnejših, najbolj ustvarjalnih in raznolikih bobnarjev in tolkalcev domače scene zadnjih desetih letih. Svoj prvenec, free jazzovsko ploščo Bas trio z Achillom Succijem in Samom Šalamonom, je izdal leta 2006. Bil je član tolkalske zasedbe Strojmachine, sodeloval je z zasedbo Katice, igral v pop zasedbi Balladero in v obujeni kultni Borghesia, danes pa je stalni član elektro punk rock tria Ludovik Material. Z Markom Karlovčcem sta zasnovala improvizatorski Radical Improvisation Duo in nastopila v okviru turneje Klubskega maratona, na katero se je Berger kasneje vrnil še z večžanrsko zasedbo Sportbilly krši embargo. Berger je bil programski sodelavec neodvisnega novomeškega kulturnega centra Sokolski dom, vodja neodvisne založbe Eat This Productions, ustvarjal je v tolkalskem duetu JakaUndKiki, nato pa se je izraziteje posvetil lastnemu ustvarjanju ter razvijanju prepariranih, zvočno razširjenih bobnov in tolkal, s katerimi improvizira ter mdr. izvaja grafično kompozicijo Treatise pokojnega britanskega skladatelja Corneliusa Cardewa. V hrupnejše zvočne vode v kombinaciji s strunarjem Vitjo Balžalorskim vstopa v projektu The B. Bees, pa tudi z mednarodnimi projekti, ki so vzniknili iz mednarodnega mrežnega festivala sodobne eksperimentalne glasbe Multiversal, v katerega je vpleten tudi organizacijsko. Hkrati sklada solistična elektroakustična dela, v katerih zvočno plasti in modulira terenske posnetke različnega izvora, predvsem iz Afrike. V letošnjem letu je izvedel svoje zaenkrat najzahtevnejše delo Tentet slišnega življenskega toka – kompozicija za glasbo, premik in tišino.
Idejna zasnova: Matej Stupica, Jaka Berger – Brgs in Andraž Magajna
Oblikovanje mehanizmov: Matej Stupica
MIDI partitura: Jaka Berger – Brgs
Oblikovanje vezja in programiranje: Brane Ždralo
Programiranje: Matic Potočnik
Kuriranje in besedilo: Lenka Đorojević
Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost (zanj Tina Dolinšek) in Zavod Projekt Atol (zanj Uroš Veber).
Zahvala: Dan Adlešič, Johannes Lohbihler, Miha Zupan, Martin Lovšin Schintr, Bojan Stefanović, Miha Kelemina, Klemen Glej in Jaka Mihelič.
Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo in Oddelek za kulturo Mestne občine Ljubljana.