Saša Spačal in Matic Potočnik: Liminoid
Obogatena in virtualna izkušnja razpršene subjektivitete | instalacija

Pretekli dogodki

• Queens Festival, Aalborg University |13. - 16. maj 2019 | Kopenhagen, DK
• Festival IZIS #7, Monfort | 5. julij - 3. avgust 2019 | Portorož
• osmo/za | 5. – 8. december 2018 | Ljubljana
• _Device_art 5.015 | 23. september – 4. oktober 2015 | Zagreb, HR
• Solo razstava v Projektnem prostoru Aksioma | 12. – 28. november 2014 | Ljubljana
• Prezentacija in predstavitev umetnikov na Kunstuniversität v Linzu, oddelek Interface Cultures | 17. december 2013 ob 14.00
• Otvoritev razstave v Werkstatt am Hauptplatz | 17. december 2013 ob 19.00 | Linz, AT

Koncept

Liminoid je portal, ki sproža prehod med obogateno in virtualno realnostjo ter povzroča izkušnjo razpršene subjektivitete. Liminoidno stanje izhaja iz antropološke ideje o sodobni variaciji liminalnega stanja, ki zaznamuje prehod sebstva v iniciacijskih ritualih. Liminoidna izkušnja je opredeljena kot nedoločen skupek pravil, ki sprožajo preobražen občutek o samem sebi. Podobno kot liminalnost jo posameznica ali posameznik doživita v treh fazah: ločitev od starega jaza, faza prehoda, za katero je značilna nejasnost in izguba orientacije, ter zadnja faza ponovne vključitve in oblikovanja novih pogledov na svet. Doživetje v instalaciji Liminoid ni zgolj simulacija liminoidne faze, kajti ponuja številne zasuke v polju virtualne in obogatene realnosti. Avtorja sta zasnovala izkustveno potovanje za preverjanje poststrukturalističnih konceptov, kot so razpršena subjektiviteta, postajanje, virtualnost, potopitev in identifikacija. Izkušnja lahko zbuja občutke negotovosti ali tesnobe, kajti liminoidna faza je odprta potencialnost, gledalec ali gledalka pa lahko pričakujeta presenečenje!

Sistem je opremljen z očali za zaznavanje virtualne realnosti. Avtorja sta za vstop v mejno polje med fizičnim in virtualnim podaljšala očala in jih opremila s spletno kamero, da bi omogočila hibridno izkušnjo virtualnega in obogatenega vida. Liminoid kot mesto prehoda je opremljen s panoptičnima kamerama, ki hkrati vključujeta več položajev gledanja v realnem prostoru. Obiskovalka ali obiskovalec sedita v udobnem stolu, ki preprečuje morebitne telesne odzive na potopitveno izkušnjo, kot sta zmedenost ali omotičnost. Istočasno se v njunem zaznavnem polju razpre izkušnja razpršenosti, ki se strne v točkah združitve in prikaže kot krog temeljnih kamnov, ki pričajo o prepletenosti fizične realnosti z mentalno in virtualno izkušnjo. Z gibanjem in interakcijo materije, ki je toliko fizična kot je virtualna, vznikne vrtinec. Omrežje se izriše iz spirale, v vseobsegajočem omrežju pa bivajo semena vseh potencialnih realnosti.

Foto: Helena Božič

Kontekst
V kontekstu antropologije so skovali termin liminoidno, da bi opisali sodobno izkušnjo liminalnega stanja, ki zaznamuje prehod sebstva v iniciacijskih ritualih. Doživetje v instalaciji Liminoid odraža dramaturgija liminalnega stanja, ki jo obiskovalka ali obiskovalec doživljata z obrazno masko za virtualni in obogateni vid, čeravno jo avtorja nista zasnovala na preprostem prevajanju mentalnih procesov v vidno izkušnjo. Z vključitvijo gledalke ali gledalca v mentalni proces sta avtorja razširila pojem liminoidnega stanja, kajti osebe, ki gledajo, postanejo v njuni instalaciji liminalni androidi oziroma organizmi, ki postanejo čista oblika za prehod identitete. Virtualni prostor ponuja neskončne množice oblik in gub, ki se pojavljajo povsod in hkrati nikjer ob istem času, kar pomeni, da je ta prostor že sam po sebi liminoiden. Čisto postajanje brez bivanja¹ v virtualnem prostoru je idealno mesto za izkušnjo številnih oblik pojavljanja in izginjanja ideje o samem sebi.

Avtorja z instalacijo zastavljata vprašanje o zavesti, jazu in spreminjanju. V zadnjih letih so tako nevroznanstvenice in nevroznanstveniki kot filozofinje in filozofi preizpraševali koncept jaza kot takega; zato moramo vzeti prvoosebni vidik strogo resno, pri čemer je treba opustiti egološki pogled, v katerem bi ego deloval kot akcent za izkušnjo. Instalacija nagovarja "samozavedanje pred nastopom refleksije, ki ga ne moremo spodbuditi niti nadzirati; to je nekaj, kar je pred vsakršnim dejanjem in posledično ne bi smelo pripadati egu, temveč bi ga morali razumeti kot pojav, ki ne vključuje ega". (Dan Zahavi: Subjectivity and Selfhood. Investigating the First-Person Perspective, MIT Press, 2005, str. 99)

Ta ideja se izrazi z osnovnimi telesnimi funkcijami, ki v instalaciji postanejo proizvajalke vizualnih podob. Vizualne projekcije simulirajo utripanje srca, ki ga sicer lahko uporabljamo za povzročanje ‘zunajtelesne izkušnje’, glede na raziskave Švicarskega zveznega inštituta za tehnologijo v Lausanni 2, v katerih so dokazali soodvisnost med virtualno reprezentacijo in srčnim utripom prek avatarjev, ki spodbuja oblikovanje empatije in spodbuja zdravljenje motenj s samopodobo. Z vizualiziranjem ritma srca v potopitvenem okolju lahko sprožimo občutek identifikacije in povezanosti osebe same s seboj. Takšne metode oblikujejo holistični pristop, ki razumejo občutek samega sebe kot zmes družbenih, okoljskih, čutnih in hormonskih dejavnikov. V nasprotju s tradicionalno družbo danes ni fiksne pozicije za občutek samega sebe. Sebstvo je v nenehnem postajanju, ki ga pogojuje celota človeških izkušenj.

V dramaturgiji generativne videoizkušnje je gubanje subjektivitete prikazano s koncentričnimi oblikami. Neprestano razpiranje in razprševanje geometričnih oblik je estetska predstavitev naših začasnih in prostorskih konfiguracij, ki proizvajajo nove oblike subjektivitete. Globoka in temna razsežnost v vizualizaciji postane točka za (dez)orientacijo, ki nam dopušča, da se v njej izgubimo in se ponovno najdemo. Liminoid je vmesnik za človeško izkušnjo liminoidnosti in je rezultat računalniško generiranih sintetičnih podob in zvokov, učinek pa je odvisen od lastne ideje o času in prostoru.

Besedilo: Ida Hiršenfelder
¹Slavoj Žižek, Organs Without Bodies: On Deleuze and Consequences, Routledge, 2004, str. 8.

Več o projektu na blogu.

O umetnikih

Saša Spačal je intermedijska umetnica, ki deluje na presečišču bioarta in intermedijske umetnosti. Njena dela so bila predstavljena na številnih mednarodnih razstavah in festivalih kot so International Triennial of New Media Art 2014, Peking; Enter 5: Datapolis, Praga; AmberFest’11: Next Ecology, Istanbul; De:sonanz 2012, Skopje; Device_art 4.012., Zagreb; Device_art 4.013, Praga; Enter 6: Biopolis, Praga; MFRU_KIBLIX: When Worlds Collide, Maribor; Sculpture Today: Performative Bodies and Spaces, Celje; Haip festival, Ljubljana. Trenutno razvija več različnih projektov, ki se fokusirajo na raziskovanje vmesnikov med tehnološkimi in biološkimi organizmi v sodelovanju z Galerijo Kapelica, Multimedijskim centrom Kibla in Ljudmilo, laboratorijem za znanost in umetnost.
Njeno delo se fokusira na postčloveško okolje, kjer človeška bitja obstajajo in delujejo kot eden izmed elementov v ekosistemu in ne kot suveren. S tem se opušča kartezijanski sistem in sprejema dejstvo, da se je področje tehnologije razširilo ne samo od hardvera na softver, ampak tudi do t. i.wetware ali mokre opreme, od koder posledično izvirajo hibridni pojavi mehanske, digitalne in organske logike delovanja.
Na področju interaktivne vizualizacije in zvočnega oblikovanja razvija strategije za uporabo fizičnih vmesnikov za generiranje zvoka kot članica Theremidi Orchestra. V sodelovanju z Ido Hiršenfelder razvija iniciativo ČIPke, ki raziskuje delovanje žensk, aktivnih na področjih znanosti, tehnologije in medijske umetnosti ter zagotavlja ženskam prijazen hackerspace prostor v okviru Rampa laboratorija.

Matic Potočnik trenutno zaključuje študij na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubjani. Ukvarja se z razvojem in analizo programov ter prekomerno uporabo internetov. Kot avtor je sodeloval z Dominikom Mahničem pri projektu Lumen - Risanje v povečani resničnosti, ki je bil predstavljen na festivalu Kiblix 2011, v galerijah Alkatraz in Škuc, ter na festivalu Device_art 4.012 v Zagrebu. Z Danom Adlešičem in Tilnom Sepičem je sodeloval pri projektu mešane resničnosti Od oblike do oblike, ki je bil predstavljen v Galeriji Vžigalica v okviru festivala Svetlobna Gverila.

Avtorja: Saša Spačal in Matic Potočnik
Besedilo: Ida Hiršenfelder in Saša Spačal
Konstrukcija in tehnična podpora: Anil Podgornik, Mirjan Švagelj in Valter Udovičić
Zahvala: Anil Podgornik, Mirjan Švagelj, Tomaž Kučer (MSUM), Tina Dolinšek, Igor Križanovskij, Ida Hiršenfelder, Aileen Derieg, Uroš Veber.
Produkcija: Ljudmila, Laboratorij za znanost in umetnost (za društvo Tina Dolinšek)

Produkcijo (2014) in nadgradnjo projekta (2018) je podprla Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo. Projekt je del mreže EASTN-DC, ki je sofinancirana s strani Evropske Unije, program Ustvarjalna Evropa.

Medijski odzivi

• Radio Študent