Fikcija in izguba

Fikcija in izguba je interaktivna instalacija sestavljena iz videa in zvočnega šuma, ki vzbuja popačeno percepcijo, drami subtilne plasti življenja, ki jih pogosto ne zaznamo. Slika prisotnost ljudi, ki so se na tem mestu nekoč nahajali, razkriva dekonstrukcijo, strah, občutke in verovanja. Kaj ostaja v prazni galeriji in kaj ostaja osebi, ko je očiščena vsega kar ve.

„Hrup ti lahko odpihne glavo. Hrup je bes. Hrup je ekstatičen. Hrup je psihedeličen. Hrup je pogosto na robu med nadležnostjo in blaženostjo. Hrup je veliko reči. Hrup je zahteven koncept." (Estetika hrupa, Torben Sangild)

Tekst: Mirjana Batinić

O čudaških vzgibih človeka, ki se prostovoljno podvrže srhljivim izkušnjam, so razmišljali že mojstri srhljivk, ne da bi zares razrešili uganko, kaj tako primarnega žene gledalca, da išče napetost med pogledom in podobo, ki zagotovo ne bo prijetna.

Vloga srhljivega prizora je vloga transferja, ki postane objekt doživetja in nadomesti življenje samo. Instalacija ne govori o realnem, a nam hkrati sproža čustvo, za katerega ne moremo trditi, da je namišljeno. Ravno nasprotno, namišljeni prizori začnejo v naši percepciji vplivati na realno. Ko trušč obmolkne, veter zaloputne vrata. Fiktivna interpretacija dogajanja postane bolj realna od realnosti same.

V instalacijo Mirjane Batinić vstopimo, ker nas žene sla po videnju objekta, da bi nam ta sprožil mentalne izkušnje, ki presegajo vsakdanjo čustveno in miselno intenziteto. V prostoru se ne zgodi nič oprijemljivega, a umetnica nam natrosi dovolj sugestivnih avdio-video drobcev, da sproži asociacije, ki so sprva le skladne s trenutnim počutjem gledalca.

Nenadoma nastopi soočenje, ki razbije odnos med objektom in subjektom gledanja, ne da imel bi gledalec dovolj časa, da bi racionalno opredelil tisto, kar je pravkar ugledal. Ker se želja, da bi se prepričali o realnosti podobe, da bi razkrinkali imaginarno in mu dodelili atribute že znanega, ne izpolni, postane tako močna, da povzroči odvrnitev od realnosti in ohrani objekt kot halucinacijo. Ničesar ne razrešimo, nobene katarze ni, pričakovani objekt gledanja popolnoma izgine in pusti v naši percepciji zgolj neprijetno usedlino.

Tekst: Ida Hiršenfelder

EKIPA

Mirjana Batinić (avtorica), Ida Hiršenfelder (svetovanje, besedilo), Robertina Šebjanič (svetovanje, koordinacija), Zoran Obradović (programiranje, elektronika) in Stevan Simić (elektronika).

Zahvala:Luka Frelih, Jure Sajovic

Prevod: Urban Belina, lektura in pr: Helena Božič, oblikovanje vabila: Mirjana Batinić

Mirjana Batinić

Mirjana Batinić je multimedijska umetnica, rojena leta 1977 v Splitu, na Hrvaškem. Trenutno zaključuje podiplomski študij Videa in novih medijev na ALU v Ljubljani. Podiplomski študij je kot raziskovalka nadaljevala tudi na Univerzi v Celovcu, v oddelku za Medije in komunikacije. Ukvarja se z umetniškim videom, novimi mediji, grafičnim oblikovanjem, risbo, fotografijo in pisanjem. Razstavljala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah in festivalih video in elektronskih umetnosti. Tole je njena trinajsta samostojna razstava in tretja v Sloveniji.