Prvi sestanek slovenskega omizja projekta REALISE Forum je bil 26.5.2005 v prostorih Inštituta "Jožef Stefan" (IJS), Reaktorski Center Podgorica [1], s sodelovanjem Centra za energetsko učinkovitost IJS.

Seznam udležencev je v arhivu Slovenskega E-foruma.

Udeleženci so prejeli gradiva, ki so (bodo <mailto:sef@siol.net>) dosegljiva za prijavljene člane slovenskega omizja omizja projekta.

Predlog zapisnika in sklepov

Opomba: Razprava je razporejena po predlaganih glavnih temah
Opomba: Razprava in sklepi so s tem dani v pregled in dopolnitev. Dokončna verzija bo arhivirana, iztočnice pa uporabljene za nadalnjo razpravo, dokumentiraje itd.

Tema A) Sistemi podpore zeleni elektriki: značilnosti, rezultati in izkušnje

• Sedanji sistem podpore zeleni elektriki v Sloveniji, ki temelji na obveznem odkupu ter zagotovljenih odkupnih cenah in premijah je vzspotavil stanje, ki je boljše kot pred tem, saj je odkup zagotovljen in cena znana.
  • Slabost
    • vlada ne izvaja sklepa o usklajevanju z inflacijo.
    • Neurejeni so drugi robni pogoji, za nekatere OVE (mHE, VE) predvsem je zamudno in nepredvidljivo umeščanje v prostor, kjer morajo biti objekti vnešeni v občinske prostorske plane, ki pa jih mora potrditi tudi pristojni državni organ.
      • znani so primeri nasprotovanja vlade (pristojnega minstrstva) vnosu mHE v prostorske plane občine
    • Za mHE je pomemben tudi problem zaostrovanja zahtev glede minimalnega pretoka v strugi vodotoka na katerem je locirana oz. obratuje mHE.
• Ne-sistemski ponudniki "zelene elektrike" se še vedno soočajo s številnimi ovirami pri dostopu do omrežja oz. so v diskriminirani s strani distribucijskih podjetij ter nekakšen "poizkusni kunec" za preizkušanje načinov, kako dostop do trga električne energije preprečiti konkurenci.
• Sicer pa Slovenija odstopa od enega ključnih kriterijev projekta REALISE Forum, trga z električno energijo praktično ni, oz. v nobenem primeru nimamo opravka z "razvitim liberaliziranim trgom".

Internalizacija eksternih stroškov

Funkcijo internalizacije eksternih stroškov v veliki meri prevzemajo obveze zmanjševanja emisij TGP oz. naraščajoče cene za "emisijskih kuponov" v okviru EU sheme trgovanja z emisijami CO2 (glej tudi komentar o skoku cen v aprilu 2005); *.doc.

Primerjava med razpršeno proizvodnjo in centraliziranimi sistemi

Drugo relevanto vprašanje pa je vprašanje ustrezne internalizacije eksternih stroškov centralnih sistemov oskrbe v primerjavi s sistemi distribuirane (lokalne) proizvodnje. Dejstvo je namreč, da se ekspanzija centralnih sistemov oskrbe po eni strani sooča z visokimi transakcijskimi stroški zaradi vse večjega nasprotovanja prebivalstva velikim posegom v prostor (ki jo npr. zahtevajo nova prenosna omrežja), po drugi strani pa je deležna podpore EU, ker naj bi prispevala k povečanju integracije in možnosti trgovanje z električno energijo med članicami EU (notranji trg EU), ter s tem h konkurenčnosti in zanesljivosti oskrbe.
Predpostavka, da je centralni sistem oskrbe z električno energijo]] glede stroškov in zanesljivosti oskrbe v prednosti pred decentraliziranim trgom ni nujno točna. V nekatrih primerih je prav sedanji sistem centralne oskrbe in daljinskega prenosa električne energije povzročil razpade omrežja ali motnje, ki so bile v javnosti zelo odmevne (mrk v Italiji 28. septembra 2003, "pregrevanje žic" v Sloveniji, april 2005).

Tema B) »Zelena elektrika« v Sloveniji. Kdaj je obnovljivo tudi »zeleno«?

Sistemi certificiranja zelene elektrike

Sistem RECS

• RECS: sistem certifikacije je prostovoljen, vendar preveč drag, da bi se izplačal neodvisnim kvalificiranim proizvajalcem oz. podjetjem, ki so jih za proizvodnjo "OVE-E" ustanovila distribucijska podjetja.
• Nudi pa trgovcem z "modro energijo" dobro orodje za prepričevanje kupcev oz. pri doseganju zaupanja kupcev, da niso kupili "mačka v žaklju" temveč res le določen delež energije, ki prihaja iz že zgrajenih (večjih) vodnih elektrarn.

Sistem potrdil o izvoru in sistem sledljivosti

Sistem potrdil o izvoru temelji na direktivi EU in je predpisan s strani države, nadzor nad njim v rokah pooblaščene organizacije, v Sloveniji je to Agencija za energijo RS.

• • Prednost je v tem, da bodo kupci "OVE-E" verjetno bolj in bolj izbirčni in bodo sicer želeli električno iz OVE, vendar bodisi iz točno določenega OVE ali pa bodo sicer zahtevali OVE-E, vendar ob tem postavljali pogoj, da ne sme biti iz tega ali onega OVE (ki se jim zaradi teh ali onih razlogov ne bo zdel "pravi").

Zaupanje

Glede na šibkost zaupanja v državo nasploh in še posebej v inšpekcijske službe ter inštitucije na področju elektro-energetike, ki ima še vedno značaj državno-monoplone oskrbne dejavnosti, se lahko pojavi vprašanje zaupanja oz. nezaupanja v s strani države predpisane sisteme nadzora. Produkti, ki ciljajo na podobne ciljne skupine, npr. proizvodi ekološke pridelave in predelave hrane, so zaupanje potrošnikov pridobili s prepletanjem sistema samokontrole in kontrole države ter razpoznavnimi blagovnimi znamkami.

Vprašanje zaupanja v sistem ima dva vidika

• zaupanje v to, da se res kupuje OVE-E oz. da ni ena in ista količina električne energije iz OVE na trgu istočasno prodana več različnim kupcem,
• drugo pa je vprašanje zaupanja v deklarirano namensko porabo dobička od prodaje OVE za nadalnje investicije v OVE, kjer je poleg vprašanja "kako naj vem, da bodo sredstva šla res za obnovljive vire" pojavlja tudi vprašanje "kako naj vem ali sredstva ne bodo šla za projekte OVE-E, ki razen kriterija obnovljivosti ne ustrezajo mojim pričakovanjem o tem, kaj je oz. kakšna bi morala biti "zelena elektrika".
  

Gre za neko vrsto "pravične trgovine"(fair trade) na trgu z električno energijo. Je pa za Slovenijo relevantno vprašanje ali se lahko gremo "pravično trgovino", če (še) nimamo izpolnjenih pogojev za resnično konkurenčen trg z električno energijo.

Splošno zaupanje v delovanje sistema trga
Konec koncev, ne pa tudi nenazadnje se pojavlja vprašanje kako lahko na povečanje sprejemljivosti in zaupanja v OVE-E prispeva širjenje oz. vzpodbujanje možnosti, da posamezniki, podjetja in javne inštitucije ne postanejo le kupec, temveč tudi "prodajalec-kupec" OVE-E oz. kvalificirane električne energije. V tujini so k pozitivnemu imidžu OVE-E veliko prispevale javne institucije, ki so postale takšni "proizvajalci-kupci", eno od relevantnih vprašanj v Sloveniji pa je, ali bi bilo pri nas glede na zakonodajo kaj tekega sploh mogoče.

Pot do zaupanja: sodelovanje in konsenz dležnikov
Medtem ko bi se dalo vprašanja zaupanja pri prvi vrsti načeloma rešiti z vključevanjem predstavnikov potrošniških in okoljskih neprofitnih državljanskih organizacij v delovanje Agencije za energijo ter skladov OVE-E pri (distribucijskih?) podjetjih, pa je do zadovoljivega odgovora na vprašanje drugega tipa mogoče priti le z oblikovanjem konsenza deležnikov (podjetij, potrošnikov, okoljskih NVO, regulatorja) o kriterijih okoljske sprejemljivosti, ki poleg kriterija obnovljivosti vira ter upoštevanja predpisanih parametrov varstva okolja in naravnih virov upošteva tudi "zlate standarde" dobre prakse pri varovanju narave oz. pri vplivu na (redke in ogrožene) habitate ter rastlinske in živalske vrste, naravno (in kulturno) dediščino in vrednote ter varovanje krajine.

Elementi sprejemljivosti OVE-E

Nove tehnologije kot vir nezaupanja

Ker pa gre pri OVE oz. OVE-E tudi za nove tehnologije, pri katerih je do vrste odgovorov glede (zmanjšanja) vpliva na naravo in krajino mogoče priti le po poti eksperimentiranja in učenja, bi morali standardi dobre prakse omogočati tudi učne procese oz. izgradnjo objektov, ki omogočajo pridobivanje teh izkušenj v Sloveniji, ob tem pa upoštevati dejstvo majhnosti in fragmentiranosti habitatov oz. populacij posameznih redkih in ogroženih vrst v Sloveniji.

Sprejemljivost prostora - biotska raznovrstnost

Ob kvalitetnih informacijah glede števila osebkov določene redke ali ogrožene rastlinske in živalske vrste na določeni lokaciji, poznavanja vedenja določene živalske vrste v odnosu do sprememb v okolju (sprememba letnega časa oz. vremena, vrsta, način in frekvenca človekovih posegov), kvalitetnih in integriranih informacijskih sistemih ter zaupanju v sisteme opazovanja, nadzora in sankcioniranja si je mogoče v prihodnosti zamisliti tudi fleksibilne sisteme okoljske oz. naravovarstvene regulacije.

Vetrne elektrarne bi npr. lahko obratovale tudi v koridorju ptic selivk, vendar ne v pogojih slabe vidljivosti v času, ko je mogoče pričakovati migracijske prelete. Seveda pa bi morale biti sankcije za kršenje ostre in "avtomatične". Npr. ob prvi ugotovljeni kršitvi pogojna finančna kazen, katere plačilo avtomatsko sproži druga ugotovljena kršitev, medtem ko tretja ugotovljena kršitev vodi do izgube statusa in s tem do izgube finančne podpore za OVE-E ali do odvzema obratovalnega dovoljenja.

Tema C) Strategije povečanja deleža elektrike iz OVE v Sloveniji

Izhodišča programa razvoja OVE-E v Sloveniji

Postavlja se vprašanje zakaj sploh povečati delež OVE v Sloveniji. Nizozemska vlada je pred kratkim objavila, da se odpoveduje indikativnemu cilju povečanja deleža OVE in razmišlja o tem, da bi večji poudarek dala učinkoviti rabi energije ([2].

Cilj povečanja OVE pri oskrbi z električno energijo v Sloveniji ni samoumeven ne glede na to, da smo sprejeli - sicer pravno neobvezujočo - obvezo po povečanju deleža OVE-E iz 29,9% na 33,6% do leta 2010.

Povezava s Kjotskim protokolom

Strategija povečanja deleža OVE v Sloveniji je smiselna in upravičena v primerih ko je zmanjšanje TGP s projekti povečane rabe OVE ob upoštevanju eksternih stroškov konkurenčno z drugimi opcijami zmanjšanja (zamenjava goriv, povečanje izkoristkov, ukrepi URE, nakup emisijskih kuponov) ali kadar ima povečana proizvodnja OVE-E dokazljive in kvantitativno ovrednotene pozitivne vplive na tehnološki in regionalni razvoj (promocija določenega območja kot trajnostnega tudi v smislu, da se v večji meri oskrbuje z OVE oz. OVE E) ter razvoj podeželja (npr. raba lesne biomase kot smiselna nadgradnja skrbi za preprečevanje zaraščanja kulturne krajine, proizvodnja bioplina kot možnost za izboljšanje skladnosti kmetijske in turistične rabe prostora) in/ali na zaposlovanje ter zmanjševanje drugih okoljskih bremen (npr. kofermentacija večine biološko razgradljivih odpadkov).

Razvoj OVE-E kot prispevek k tehnološkem razvoju

Druge države, ki imajo podoben sistem vzpodbujanja OVE-E so ta sistem izrabile kot enega od mehanizmov za razvoj (ali prevzem) novih tehnologij, razvoj novih viskotehnološklih industrijskih panog z velikim deležem znanja, dodane vrednosti in dobrimi izvoznimi perspektivami ter s tem povezanim odpiranjem novih, "high-tech" delovnih mest v proizvodnji, projektnem in finančnem inžiniringu, trženju itd. Slovenija je bila ob koncu osemdestih let prejšnjega stoletja na področju znanja in tehnološkega razvoja na marsikaterem področju OVE oz. OVE-E mednarodno konkurenčna, vendar potem ni znala in/ali zmogla oblikovati ustreznega podpornega okolja in politike industrijskega in tehnološkega razvoja. Sedaj bi bilo potrebno na novo analizirati kje so razvojne priložnosti Slovenije pri razvoju in širjenju tehnologij OVE-E ter kateri robni pogoji, vključno s sistemom nadomestil pri odkupu OVE-E, omogočajo razvoj tehnologij OVE, ki bo vodilo do realistične možnosti odpiranja kvalitetnih in perspektivnih delovnih mest v Sloveniji.
Prednost sedanjega sistema je res v tem, da zagotavlja investitorjem zanesljivost glede cen na daljše obdobje, vendar je njegova slabost v tem, da v pogojih, ko ni več možnosti carinske in druge zaščite domačih proizvajalcev, zagotavlja posredne finančne transferje tudi proizvajalcem opreme ter projektnih storitev, pri katerih ni udeležbe domačega kapitala, znanja in dela ali pa je ta delež zelo majhen in brez perspektive povečanja.

Posebnosti posameznih tehnologij OVE-E

V tem kontekstu in v kontekstu okoljskih, naravovarstvenih in prostorsko/krajinskih robni pogojev oz. vplivov bi kazalo obravnavati posamezne tehnologije OVE-E še zlasti:

• nove tehnologije OVE-E na osnovi lesne biomase: OHC, male kogeneracije ( tudi vprašanje transparentnosti in regulacije trga z lesno biomaso)
• tehnologije OVE-E na osnovi bioplina (tudi vprašanje ustreznih kapacitet in organiziranosti sanitarno-okoljskega nadzora ter demonopolizacije in reguliranja trga sosubstratov, zlasti klavniških odpadkov; vprašanje navzkrižnega subvencioniranja proizvodnje OVE-E na osnovi kofermantacije poljedelskih kultur)
• vetrne elektrarne (nediskriminatrnost pri priključitvi na distribucijsko omrežje, naravovarstveni vidiki in možnost učnih procesov)
• foto-napetostnih elektrarn (tudi vprašanje javnih institucij kot kupcev-prodajalcev)
• solarnih elektrarn (prostorska umestitev oz. sprejemljivost), ter
• OVE-E v kombinaciji s soproizvodnjo električne energije na osnovi fosilnih virov z visokim izkoristkom.

Sklepi o temah razprav

Razprave bodo organizirane po naslednjih sklopih:

• Tema A) Sistemi podpore zeleni elektriki
• Tema B) »Zelena elektrika« v Sloveniji. Kdaj je obnovljivo tudi »zeleno«?
  • Trgovanje z zeleno elektriko v Sloveniji
  • Sistemi certificiranja zelene elektrike
  • Sprejemljivosti OVE-E v okolju
• Tema C) Strategije povečanja deleža električne energije iz OVE v Sloveniji

Udeleženci

Skupno je bilo 16 udeležencev iz naslednjih organizacij:

• AGEN-RS
• ECO-Consult
• EkoWat
• Electras
• Elektro Celje
• Elektro Ljubljana
• Elektro Maribor
• HSE
• IJS-CEU
• IREET
• SE-F
• Univerza v Mariboru