Gospodična za vekomaj visi v omari. Nič se ne boj, Jurček. Ni-ni. Nič se ne boy. Ni.
Stopanja jih odnašajo v drugost, na več strani trkajo in njihovi odmevi resonirajo v strukturnih prehodih prostorja. Zmaličeno telo s pomočjo toplih sončevih žarkov hvaležno izpušča utrujenost nazaj v brezkrajnost kroženja tvarin. Niti bledijo, prosojne postajajo; v temnih oknih Hiše postopoma zori svetloba. Žar spletičen se spojuje z sijajem zore, ki preplavlja zapleteni blodnjak koridorjev Hiše. Novorasli stolp predira horizont. Stare mesečine so bile odslovljene. Brat je ena. Je en sam. V visokem stolpu vrh blodnjaka.
Stare mesečine so bile odslovljene, dovolj lunine krvi je bilo prelito iz hrepenečega moškega telesa. Odprl je oči. Počasi. Na oni strani je bil poznan kot Hiron; mag.